Počasi gre h koncu matura, prihaja poletje in vsaj zase zagotovo vem, da to pomeni nekaj mesecev čistega rokenrola. Ko rečem rokenrol, ne mislim na Ten Years After, Led Zeppelin, Deep Purple ali kake druge zarjavele modele, maskote in idole večnih (zagovedanih) rockerjev. Rokenrol je zame že dolgo beseda za žur. In ko sem na-rokenrol, je to vse kar sem. Muzika, ki jo poslušam ni nobena izjema; glasba, prepojena s pozitivno energijo, šusom, mastnim groovom in fancy sampli, postane absolutna prioriteta. Finski band z rahlo obskurnim imenom - I Was a Teenage Satan Worshipper - se s svojim prvim (web)hitom Candy Candy kar ponuja kot poletna alternativa na decemberskih žurkah nepogrešljivih The Rapture.

Pesmi, ki imajo sicer kitarsko osnovo, so polne elektronskih samplov, ki se zdijo čisto na prvo žogo. Pa niso; bolj kot poslušaš, boljši se ti zdijo. Na EP-ju Bees&Honey imajo, vsaj meni se tako zdi, čisto vse pesmi potencial, da ob pravi medijski podpori postanejo tapravi dancefloor-fillerji. Ampak Fincev, ki ne delajo osladne-wannabe-deep muzike kot Him, zaenkrat očitno nihče ne jebe.

Whatevernight je naslov njihovega najnovejšega izdelka, albuma, za katerega upam, da bo vir kakšnega poletnega hita (to si je zaslužil že B&H, pa glasbeni uredniki po svetu tega pač niso ravno poštekali).

Teenage Satan Worshippers: go, go, go!

No, čisto prvi ni. Prej sem nekaj pisaril (ništa mudro!) na last.fm journalu. V angleščini, izključno o muziki, ki mi je, jebiga, pač največja strast.

Editors, sem rekel.

Njihov prvenec The Back Room, ki je izšel isto leto kot čudež imenovan Arctic Monkyes (pa ne bomo sedaj o tem, če je le-ta over-rated ali ne, s tem sem se ubadal že na zgornjem naslovu, pa nisem prišel daleč) je ostal- predvsem zaradi AM - v ozadju. Same pozornosti fantom iz Birminghama vsaj v Veliki Britaniji sicer res nikoli ni manjkalo - že ko so bili še Snowfield (torej ko so bili še unsigned) se je o njih veliko govorilo. Ampak vedno zgolj kot o britanskih Interpol ali pa, v najboljšem primeru, Joy Division y-generacije. Novinarsko, pa tudi geekovsko omenjanje Editors izključno v opisanem kontekstu, je - se mi zdi - stvarno glupo.

Dejstvo je, da fantje ne odkrivajo tople vode, ampak zvenijo dobro in - zvenijo sveže.

Kaj pa vem, pri Editors me bolj kot asociacitvnost na - meni sicer ljube Joy Division ter Interpol - fascinira turobno vzdušje, kakšen čaroben kitarski rif in pa nekatera res touchy besedila. Deževno-temačen, pa vendar nekako pozitiven mood, ki ga njihova glasba sprošča. Bitter-sweet! Skoraj malo kjurovsko … Fak, storil sem skoraj točno to, kar me načeloma moti. Ampak ni bilo čisto točno to: navajanje imen nekaterih drugih bandov zgolj in samo za lažjo ubeseditev nečesa tako izmuzljivega kot so vibracije ob dobri glasbi pač ni enako kot prisilno uokvirjanje vplivov nekega banda za bolj tehten zapis. Nekateri hočejo novo glasbo, ki jo predstavljajo, bralcem namazati na kruh.

Najboljša recenzija je takšna, v kateri se pisec najbolj razodeva.

Kleemar, del PNC, o katerem bom še pisal, se na svojem myspace-u res zabavno norčuje iz glasbenih novinarjev, ki postavljajo vprašanja v smislu “Katerih 17 glasbenih izvajalecev je najbolj vplivalo na vaše delo?”.

“Influences? Aerosmith, Air and some other band I can`t remember!”

Zaneslo me je, tole je sort-a brez repa, brez glave. Hotel sem samo povedati, da je novi album skupine Editors (An end has a start) že online: it has leaked like quite some time before the official release. Všeč mi je, čeprav sem upal, da bo malo bolj - in ne malo manj - goth od prvega. Prve vrstice s CD-ja, ki so se mi vtisnile v spomin in se že cel dan - tako kjurovsko, res bitter-sweet! - s skirojem furajo po mojih možganih.

I can’t shake this feeling I’ve got . My dirty hands, have I been in the wars? The saddest thing that I’d ever seen were smokers outside the hospital doors …

Torej, tale blog bo more or less o glasbi. Upam, da s čim manj Akrapović alike izrazi (a la ironija samoimplicirane katarze pri cikličnem subjektu kitarskega kruha) in čim več osebne note.

O An end has a start pa obširneje kdaj drugič, zaenkrat sem ga namreč poslušal samo trikrat