Gary Lightbody iz Snow Patrol je naslednji, ki bo vodil oddajo na radiu Xfm. Po Damonu Albarnu, Manic Street Preachers in Kaiser Chiefs bo to že četrti “kul” voditelj. Koncept oddaje, v kateri znani glasbeniki v studio prinesejo svojo glasbo, anekdote in prijatelje, je sicer že pred kakšnimi petnajstimi leti izumil MTV, pa nič zato, Britanci so menda navdušeni.

Gary: “This Sunday I begin a weekly residency on Xfm during the month of July. To be honest I feel like the first Russian cosmonaut. Nope, not Yuri Gagarin, I mean the wee dog, Laika. So many controls, buttons, levers and flashing lights and next to no idea what any of them do or indeed why I’m here.”

San Fogarino, bobnar skupine Interpol in Adam Franklin, ki je bil frontman Swervedrive, shoegaze banda iz devetdesetih, sta pričela b-side project pod skupnim imenom: The Settings Suns. Tole je njun njun myspace, na katerem sta že dva komada, ki obetata.

Lastnik negativa glasu Neila Younga, Ryan Adams, je (spet!) izdal novo plato. Mene se je s prejšnjo izdajo in komadom Strawberry Wine tako dotaknil, da v bistvu komaj čakam, da mi mula zloada Easy Tigerja.

Band Of Horses so menda že pri koncu snemanja nadaljevanja lanskoletnega presežka, albuma z naslovom Everything all the time. Postava v bendu se je od lani korenito zamenjala; edini, ki je ostal je pevec Ben Bridwell. Producent Phil (Ek) je izjavil, da če je prešnji album zvenel severno-zahodno, potem je drugi kot z jugo-vzhoda. Slikovita butasta primerjava, ki me čisto nič ne navdaja z lepimi pričakovanji, ker mi je bil prvi cd res dbest. Kakor koli, pustimo se presenetiti.

Broken Social Scene so zvočno dimenzijo dodali že tretjemu filmu letos. Po Half Nelson in Snow Cake so sodelovali pri nastajanju filma The Tracey Fragments. Imdb v plot outline o filmu pove tole: 15-year-old Tracey Berkowitz is naked under a shower curtain at the back of a bus, looking for her little brother Sonny, who thinks he’s a dog.

Viri: Nme, Mog, IndieNews

Tole bo en tak kratek patetičen sestavek, za kakršne sem mislil, da sem jih prerasel oz. da je bila zadnja muzika, ki me je pripravila do česa podobnega, tista z Adore.

Arctic Monkeys, ti antipatični važiči, katerih koncert traja 50 minut, na njem pa dajo od sebe točno toliko, za kolikor so plačani (niti ene minute encora več), delajo genialno muziko. Ne gre za to, da bi bil ne vem kako izvenserijski cel cd (niti prvi, niti drugi), ampak tile mozoljasti dripci imajo momente takšnega toucha, kakšrnega na Otoku ni bilo že od najboljših trenutkov Oasis. Po I bet that you look good on the dancefloor, rockersko-plesnem hitu desetletja, so na Favourite worst nightmare namesto z dancefloor-fillerjem presenetili z - res čudovito! - balado.

Pesem 505 je točno to, kar lahko rokenrol ponudi, ko gre za čustva in lirično zasanjanost. Bolje ne bo nikoli.

I’m going back to 505, If its a 7 hour flight or a 45 minute drive, In my imagination you’re waiting lying on your side, With your hands between your thighs,

Stop and wait a sec, Oh when you look at me like that my darling, What did you expect, I probably still adore you with you hand around my neck, Or I did last time I checked,

Not shy of a spark, A knife twists at the thought that I should fall short of the mark, Frightened by the bite though its no harsher than the bark, Middle of adventure, such a perfect place to start,

I’m going back to 505, If its a 7 hour flight or a 45 minute drive, In my imagination you’re waiting lying on your side, With your hands between your thighs,

But I crumble completely when you cry, It seems like once again you’ve had to greet me with goodbye, Im always just about to go and spoil a suprise, Take my hands off of your eyes too soon,

I’m going back to 505, If its a 7 hour flight or a 45 minute drive, In my imagination you’re waiting lying on your side, With your hands between your thighs and a smile!

“Indie oznanila” je naslov nove rubrike na mojem blogu. “Indie” je dejansko dokaj nedefiniran termin, ko gre za kar koli razen za glasbene založbe, ampak beseda je fotogenična, nikoli izven konteksta in (še vedno!) zveni kul. Oznanila? Najprej je bila RKC, potem je bila Legebitra, zdaj pa je moj blog. Torej, novice iz sveta glasbe.

The Verve (ne-die-hard-fani so se jih verjetno spomnite predvsem po kultni uspešnici Bitterseet Symphony) so napovedali ponovno združitev in jesensko turnejo, po kateri imajo - bajé! - namen posneti tudi nov album. Novica ni čisti trač, saj je objavljena tudi na bandovi uradni spletni strani. Res je, da nisem niti pol tako vzhičen kot takrat, ko je podobno pismo spisal Billy Corgan, a tudi The Verve so (bili) dober bend, zato sem njihove vrnitve vesel.

Interpol (btw, če še niste videli spota za The Heinrich Maneuver, ček it out) so se odločili, da bodo 2. julija izdali še tri različne verzije novega albuma za britanski trg, s po dvema različnima bisajdoma na vsaki. Medijski pomp ob izdaji “Our love to admire” so fantje izkoristili tudi za objavo novih koncertnih datumov, med katerimi ni pričakovanega hrvaškega - Inmusic. Od novih potrjenih koncertov, so nam najbližji naslednji:

• 12. 11. - Florence, Italy - Sachhall
• 13. 11. - Milan, Italy - Alcatraz
• 16. 11. - Munich, Germany - Tonhalle
• 17. 11. - Berlin, Germany - Columbiahalle

Bloc Party bodo 9. julija izdali singl za skladbo Hunting for witches s tremi novimi komadi: Rhododendrons, Secrets in Cavaliers and Roundheads. Menda imajo v planu tudi nekaj kot prave block partye; po festivalskih koncertih naj bi nekajkrat nenapovedano udarili v Evropi; kar naenkrat naj bi se pojavili na odrih večih manjših klubov, kot so to npr. lani vAmeriki prakticirali Pearl Jam. Kele se je pošalil, da bodo morda pozvonili pri vaši babici in vprašali, če posodi garažo. Way to go, hipsterz!

Nov cd so pred parimi dnevi izdali tudi od Arctic Monkyes zasenčeni someščani Art Brut. Album nosi naslov Its a bit complicated, poslušal pa ga - po pravici povedano - še nisem. Ga pa že loadam, ker se mi je zdel njihov prvenec kar simpatičen. <p align="right"><em>Viri: Pitchfork, Mog, Allmusic</em></p> Torej ... Cest cela - do prihodnjič!

Tole je - če se mene vpraša - z naskokom najbolj kul dogodek izmed vseh, ki so v zadnjem desetljetju poskušali oživeti celjski alternativni kulturni utrip. “ Mediafest je vizualno – glasbeni festival, katerega elementi so podprti z IK tehnologijo in tvorijo multimedijsko celoto. Festival ostaja pri svoji bazi - live act izvedbi, vendar se konceptualno širi in spreminja.” (vir: MCC)

Letos je trajalo dva dni; sam sem se žal udeležil le “finalnega” večera, ko so muziko prispevali Sphericube in The Mifune, vidžejala (evo me, pa sem (uspešno?) uvozil še en neologizem; erm, sposojenko) pa sta Mateja Rojc & Simon Hudolin-Salci.

Vzdušje je bilo ravno zaradi večpredstavnoti ambienta izredno prijetno, tudi obisk je bil (nepričakovano) kar soliden (verjetno se gre za to zahvaliti toplemu poletnemu večeru).

Sphericube so opravičili svoj dober sloves; edina sporna stvar pri izvedbi je bilo tečno pokanje v zvočnikih, ki pa bržkone ni bilo njihova krivda. Pripravili so skrajno kul (post-rock?) dogodek, ki mu ni manjkalo niti thurstonmoorovskih izživljanj na kitari, niti sigurrósastih vokalov.Ko so del naše možganske skorje okupirali sferikjubasti zvoki, sta na veliko platno - z grafoskopom! - VJ-a Mateja Rojc in Salci live ustvarjala res kul, am, kako bi temu človek rekel … analogno animacijo?

Za Sphericube sta na oder stopila totalno odbita Avstrijca iz dua The Mifune. Svojo glasbo na majspejsu označujeta takole: “jazz-electronics-trombone-guitar-dub-techno-drum-n-bass-jungle-free-jazz-funk-gnawa-soul-chillin-chillout-ambient roots-regagae-rhythm-n-blues-hollers-ethnology-institute-babes-raggas-lebanese-candy impressionism-zen-heavy metal-silence-minimal music-hard bop-hip hop-poetry-grunge-western-spanish guitar music-field recordings-nujazz-afro-cuban-house-tango-acid-jazz-disco-gypsy-swing-movie-scores-chanson-fusion-industrial-punk-trip hop”. Najbolj bizarno je to, da je opis kar realističen! Lap-top-freaka včeraj žal nista naletela na najboljši odziv; med poslušalci ni bilo veliko takšnih, ki bi imeli dovolj koncertne kilometrine za zbrano spremljanje podobno obskurne muzike. Sam sem se trudil in na trenutke kar užival, a moram priznati, da sta bla res mal tumač. Njuno muziko je spremljala digitalna animacija na foro fotra op-arta Vasarelya, ki je bila sicer kar všečna, a - vsaj zame - niti približno tako touchy kot prejšnja.

Fotke bodo; sem upal, da že danes, pa je moj mailbox še prazen (jebiga, kot bloger znam zaenkrat bolje težiti tapravim fotografom kot pa fotkati sam) …

P.S.: Pozabil sem omeniti, da je folk zadaj ustvarjal grafite. Izdelki me, če sem čisto iskren, niso ravno očarali. Je pa res, da to ni baš moja omiljena umetniška zvrst …

edit: evo fotke, ki sem jih obljubil:

Sphericube

The Mifune

Utrinek z živega platna izpod rok Mateje Rojc in Simona Hudolina - Salcija

The other side of the gun

Grafit dneva (kot sem že omenil, ni bilo baš hude konkurence)

Nekaj se nas je pa le nabralo (P.s.: Dear groupies, mene boste na fotografiji zastonj iskale!)

Fotografa (merci beaucoup!): Špela Božinović, Tadej Lebič

… bodo danes okoli enaindvajsete ure zvečer, v okviru tretjega Mediafesta nastopili v celjskem mladinskem centru (MCC).

Vstopnine ni, imam pa občutek, da se bo zgodil odličen koncert in da bo obiskanost kljub vsemu na podobno žalostnem nivoju kot lani, ko so na Mediafestu nastopili Silence.

Torej, vsi ljubitelji dobre glasbe, ki vam Celje ni predaleč: pridite!

http://www.myspace.com/sphericube24

http://www.myspace.com/themifune

Ravnokar me je iz Benetk poklical frend Dissident, ki se je tja odpravil na Heineken Jamming Festival. Po utrujajoči vožnji z avtobusom je tri ure čakal pred odrom in poslušal neke (bajé) dolgočasne italijanske bende in menda še drekaste My Chemical Romance - vse za to, da bi bil, ko bi na oder prišli The Killers in Pearl Jam v prvi vrsti. It seemed to be just another one of those glory days … Potem pa, kakor je rekel, huda ura. Nevihta, kakršne menda še ni doživel.

Monstrouzna toča, podrti šotori, sesuti odri, buške na glavah, kri na vratovih, uničena fršterkerija, gathering rešilcev in gasilcev in odpoved nadaljnega dogajanja.

Pizdi me, da zdle, urco po dogodku, še ni ničesar na netu. Vsaj jaz ne najdem. Kje so beneški blogerji?!? Nč fotk, nč video akcije … Komaj čakam Dissidenta, da se oglasi na mojem blogu in v komentarju navrže še kakšno zanimivo ter nalima kake hude fotke.

Fak, men bi odbilo, če bi se mi zgodilo kej podobnega. Nesreča drugega pa me - dokler ni prehuda - ponavadi malo napolni s cinično hudobijo. Novica bi bila kolosalna, če bi začetek neurja časovno sovpadal s trenutkom, ko bi Jami začeli žgat Hail hail

Edit: Latest news! Menda je neurje terjalo 3 smrtne žrtve. I take all the irony back:O

Edit2: Šele zdajle sem se zavedel, kako absurdno sem naslovil post. Najprej muzika, potem pa 3 mlada življenja. Right…

“We perform music, help young bands with the “know-how and empowerment” methods. We also draw, paint, cook, decorate, etc. We promote gigs, we organize gigs @ MIKK in Murska Sobota and Ambasada in Beltinci. We release CDR records. We are the second best in the whole Universe, right after You. “

Na majspejsu se predstavijo v angleščini. Morda zato, ker to, kar počnejo, v slovenščini še vedno zveni nenavadno.

Pod njihovim okriljem posredno med drugim delujejo štirje slovenski glasbeni biserji: Psycho-Path, Sphericube, Kleemar in Manul. Vsi so - v Sloveniji - pionirji v svojih žanrih: od najbolj experimentalnih Sonic Youth momentov do odbite, a neverjetno čutne elektronike.

Vse omenjene ustvarjalce bom v bližnji prihodnosti predstavil tudi posamezno, sámo da prođe ova jebena matura, pa da opet zaživimo kao ljudi:)

Do prihodnjič pa samo nekaj vprašanj:

• se vam zdi, da so zgoraj omenjeni medijsko zapostavljeni?

• ste že kdaj slišali za PNC?

• veste za kakšne podobne slovenske tvrdke?

• mogoče tudi vas Prekmurje spominja na Islandijo?

Prebujal sem se na Ireninem blogu, kjer sem tudi dobil idejo o temi današnjega pisanja; zazdelo se mi je namreč, da je že čas, da nekdo malo skurca Orto bar, ta samooklicani hram slovenske rockerske kulture.

Spletna stran je v 21. stoletju neke vrste ogledalo vsake kulturne institucije.

If so, potem Orto bar sigurno ni kulturna institucija, za katere se pač smatra, da imajo spoštljiv odnos do jezika.

Takole te pozdravijo na Ortovi strani:

:: Za tiste, ki imate dobro povezavo v internet (ADSL, ISDN) kliknite tukaj ::

:: for user with ADSL, ISDN click here ::

Zakaj zaboga “Za tiste” namesto “Tisti” in zakaj za vraga angleški for? Ok, poceni in ne preveč inteligenten webmaster bi bil lahko opravičilo, ampak kako je možno, da tovrstne slovnične nepravilnosti ni opazil niti naročnik? In nihče od rednih obiskovalcev tega “kulturnega hrama”? Čudno, stran je na netu že vsaj dve leti.

Čudi me, kako je folk, kar se tiče nepismenosti, pripravljen vse požret. Mene ta spletna stran nikoli več ne bo videla. Po vsej verjetnosti niti oštarija.

P.S.: Nameraval sem si vzeti pol urce in iz pejdža izpisati kakšnih 30 podobnih budalaščin (tam jih je namreč na pretek), pa sem vmes presodil, da je škoda mojega (in vašega!) časa.

P.P.S.: Nameraval sem pisati tudi o tem, kako konzervativni standardi veljajo v Ortu kar se tiče koncertne ponudbe, pa bi spet verjetno fasal 100 diss-komentarjev in 2, 3 lepe besede od nekaj soborcev:D

P.P.P.S.: V bistvu mi je vseeno za vaš čas ter za 100 diss-komentarjev. Pač, vmes sem dobil vabilo na kavo, pa ga - glede na to, da sem svoj point v kratkem že predstavil - nisem odklonil:)

Včeraj je imela Siddharta nastop v Kokarjih (selo, da ga iščeš!). Letos so Bogu za hrbtom odigrali že kar nekaj koncertov; poleg kokarske se niso branili niti koncertnih ponudb iz krajev kot so Žiri, Hrastnik ali, lol, Kresnice pri Litiji. Zakaj to počne bend z (zasluženo) največjim samospoštovanjem pri nas?

“Em, Thurston, what happens when youth culture becomes monopolyzed by the Big business?” (The Year Punk Broke)

Bajé je Siddharta na svoji prejšnji turneji naredila 5 milijonov tolarjev izgube, zato morajo sedaj špilati na vsaki kmečki veselici. Njihova računica je preprosta: od organizatorja ne zahtevajo niti centa, a si lastijo celoten znesek od prodanih kart. Me zanima, če so podobne pogoje postavljali tudi npr. na Exitu, lol. Kakor koli, rezultat včerajšnjega večera: 500 x 10€ = 5.000€. Fair enough!

Ne glede na to, da sam nikoli nisem bil ravno siddhartovec, moram reči, da jih neizmerno spoštujem. Ne toliko kot umetnike, pač pa kot poklicne profesionalce.

Na včerajšnji koncert sem prišel s punco kadrovskega šefa Sintala. Kot že stokrat prej - 100% prepričan, da mi vstopnine ne bo treba plačati (ups, everybodys doing it, so why cant we?). Ampak … prišlo je do zajeba. Siddharta je na prizorišče pripeljala še en kombi svojih varnostnikov, ki so bili tam zato, da so nadzorovali Sintalove. Ja, Siddharta crew (to tistim bajsekom namreč piše na razvlečenih mikicah, lol, kot Wu-Tang street team) se je pripeljal v Kokarje samo zato, da so hohštaplerji prodali (maksimalno!) 30 kart več. No, od mene denarja vseeno niso videli. Sicer vedno brez pomisleka plačujem vstopnine, a včeraj se mi je tihotapljenje mimo tistih fašistoidnih zajebancev zdelo svoje vrste stejtment.

Pač, koncert je bil na nivoju. Lajtšov kot ga Armada (venue) še ni - in ne bo nikoli več videla, ozvočenje itak hudo, sound nepredvidljivo dober. Odšpilali so kar nekaj starejših komadov, niti niso forsirali predstavitve Petrole-e. Verjetno mi ni treba pisati, da so bile izvedbe - od prve do zadnje - take kot morajo biti. Niti domov se jim ni mudilo, koncert je trajal skoraj dve uri. Tomi je bil kul, ostali so (razen Haceta) na koncertih itak že od nekdaj kot bi dan prej vsi pokopali lastne matere. Hotel sem povedati samo to, da štekam, zakaj je Siddharta največji bend v Sloveniji. Znajo. In s tem sodim vse ostalo kot njihovo glasbo, do katere se pač nočem opredeljevati. Mislim na vse ostalo.

Zvezde so zvezde ravno zato, ker se jih noben ne sme dotakniti (in s tem ni čisto nič narobe)!

Amontobinovsko žive melodije pri The Pinker Tones zvenijo veliko bolj naravno, morda organsko. Ker so preprostejše, se znajo shraniti tudi v delavnem spominu in se potem nenehoma manifestirati skozi nehotno požvižgavanje. Ja, lahko bi rekel, da še nisem slišal manj umetnega fjužna elektronske in igrane glasbe.

Res, že dolgo nisem odkril česa tako svežega. Strganca iz Barcelone štekata stvar.

Najprej so me navdušili vokali, ki v svojem poliglotskem izrazu spominjajo na neobremenjenost Manu Negre oz. Manu Chaoa. Počasi bo treba tudi v muziki znati še kaj drugega kot angleško.

Jebiga, parodija na Freuda pač mora biti nemška; enako posrečeno so na plati izbrani tudi francoski in španski trenutki.

Ampak to še ni vse: če zloadate v naslednjih 10 minutah, boste na Million Colour Revolution, njunem najnovejšem delu (2006), ujeli tudi fischerspoonerske retro elektro vzorce, otroka iz The Boy Least Likely Too, ljubkost CocoRosie ter odbitost Infected Mushrooms …

P.S.: Hotel sem vstaviti še tale video, pa sem še malo nov na Blogosu …