Hedwig je najprej fantek iz Vzhodnega Berlina, ki ga spolno zlorablja izprijeni oče. Ko odrašča, posluša relativno veliko fajn muzike, najbolj pa se identificira z Loujem Reedom. Njegova prva ljubezen je zavezniški vojak - črnec, s katerim kasneje odide v Ameriko. Tam besede kmalu meso postanejo: he takes a walk on the wild side. Hedwig postane čisto prava drag queen, ki si kruh služi tako, da poje v rokenrol bendu. Vmes se zaplete s Tommyem Gnosisom, iz katerega naredi zvezdo, a jo/ga le-ta kasneje pusti na cedilu, ko si prilasti avtorske pravice za muziko, ki je v resnici njeno/njegovo delo, s čimer obogati in se reši undergrounda. A kot pravijo: vse se vrača, vse se plača. Zdi se namreč, da je Hedwig na koncu srečnejši.

Hedwig and The Angry Inch je v bistvu rokenrol mjuzikl - z veliko RES dobre glasbe (avtor: Stephen Trask - ček him out). Zgodba je prvič zaživela, ko so jo leta 1998 na oder postavili v Broadwayu, za ekranizacijo pa je leta 2001 poskrbel John Cameron Mitchell, ki je bil sicer tudi scenarist prvotne (gledališke) verzije.

Film me je navdušil, čeprav mi je bil tovrsten žanr do danes popolnoma tuj. Recenzija sicer ravno zaradi tega ni baš sofisticirana, ampak moj cilj je bil v bistvu predvsem to, da vas na film opozorim.

Which I did. Or what?

S tem bendom sem se prvič srečal predlansko poletje, ko mi je v roke prišla julijska številka francoske različice revije Rolling Stone, v katero je bil po vzoru Cosmoja in japonk, zapakiran cd plošček res hude kompilacije mladih bendov. Diefenbach, Jude in Dawn Landes so me tako navdušili, da sem takoj zloadal cele diskografije, za ostale bende s cd-ja pa si nikoli nisem zares vzel časa, čeprav mi je kar nekaj melodij z omenjene kompilacije prišlo v druga ušesa, kjer so ostale celo poletje.

Juliette and The Licks so se mi s komadom You`re speaking my language takrat predstavili v luči riot-girlovskega (a dokaj klasičnega) rokenrola – asociacija na Joan Jett se je kar ponujala. Čeprav mi je bila že takrat bolj všeč elektro-rock druščina Diefenbach (NME bi jih danes verjetno označil kot nu-rave), me Juliette and The Licks s svojim izrazito čustvenim nabojem, ki je deloval iskreno ter s svojimi perverzno catchy riffi niso pustili ravnodušnega.

Zguglal sem nekaj njihovih fotk (kot mi je v navadi, ko gre za bende z ženskimi vokali, pa ne serjite zdej po meni s kakšnimi oznakami á la seksist) in ugotovil, da Juliette odlično izgleda. Tako nekako se je končalo moje prvo srečanje z Juliette and The Licks.

Ko so objavili lajnap letošnjega Szigeta, kjer je bilo – z dokaj velikimi črkami – napisano tudi njihovo ime, sem se odločil poglobiti svojo poslušalsko izkušnjo. Kmalu sem ugotovil, da so tudi drugi komadi nadvse simpatični in zamikalo me je, da spet malo počekiram fotke pevke - Juliette Lewis. Huda bejba. Ampak faca mi je bila sumljivo znana. Pa ne v stilu: »mogoče je to deklica od prejšnjega petka«, temveč znana s televizije. Iz nekega filma. Hm …

Potem pa mi gugl ponudi tole fotko:

Cape Fear, jasno! Enaindevetdesetega je (v meni najljubšem Scorsesejevem filmu) fenomenalno odigrala nedolžnega otroka; deklico, katere očetu (Nick Nolte) se je maščeval zblazneli Robert De Niro. Ni ostala neopažena: bila je nominirana za Oskarja za najboljšo žensko stransko vlogo. Btw, Imdb mi je kasneje zaupal, da Cape Fear sploh ni bil njen edini omembe vreden dosežek v filmski industriji. Zdej pa mi bosta Short in Trip, ki sta bolj na filmih, rekla: “Doooooh, kako tega nisi vedel, dripac!”

Še nekaj fotk, ker jih v prejšnjem postu ni bilo nič

Zvestemu bralcu (iz dvojine sem naredil ednino, da me Fras ne toži za kopirajts fore:D) se opravičujem, da toliko časa nisem blogal. Na morju sem in imam wireless, ampak … me je Blogos lajk 1 teden jebal za certifikate, ker da dostopam z javnega omrežja (marina). However, danes se mi je uspelo prijaviti in - bom poskušal napisati nekaj obširnejšega.

Zaradi dopusta sem zamudil Egote v Celju in prekmursko sago leta; ker mi ni ravno vseeno, zdej že cel teden tripam na prihajajoči Sziget. Pomaga.

Za začetek šele pred par dnevi objavljen uradni zemljevid prizorišča: fotka je prevelika, da bi jo objavljal tukaj (če jo zmanjšam, se pa ne bo nič videlo).

Danes se bom- kot je morebiti možno sklepati iz naslova - osredotočil na t.i. dodatno ponudbo.

• Svetovna vas (world village, tu bodo nastopili najbrž edini Slovenci na letošnjem Szigetu - Siti hlapci); na to prizorišče se da priti le tako, da najprej obhodiš t.i. etno sejem, medtem ko je na drugem koncu (s koktejlsko ponudbo bajé impresiven) Afro-bar; poleg čuda hude (etno) muzike, se bo v svetovni vasi odvijalo ogromno delavnic: od plesnih učnih ur (capoeira, samba, maorski vojni ples, afriško-karibski ples …), do ustvarjanja nakita (bead stringing), pa slikanje po telesih prijateljev prijateljic po indijsko (henna painting), sproščanje kreativnosti na batiku in likovno izživljanje na papirusu in kuhanje kave iz pred vami praženih eritrejskih zrn kave, in možnost igranja preko 100 starih inštrumentov, in predavanja priznanih profesorjev antropologije in salon vodnih pip (šiš) ter metinega čaja in možnost, da si privoščite oldskul tajsko masažo in, in, in…
• Agorin oder (avsrijska multidisciplinarna umetniška skupina, ki gradi na interakciji s publiko - več tukaj)
• Cöxpônov šotor (pred vhodom se je treba sezuti, gre za nekakšen ambientalen - chillout zone, več o ustvarjalcih tukaj)
• Bahia place (Bahia je sicer mesto na severo-vzhodu Brazilije, a nastopajoči prihajajo iz celega sveta, tako da ne vem točno, čemu takšno ime - ve kdo od vas?)
• Arany-Azsokov oder (AA je eden najbolj znanih madžarskih pirov, glasbena ponudba na njihovem odru je široka, a če sem čisto isken, ne poznam nobenega glasbenika, ki bo nastopal na tem odru)
• Blues & full of Mojo Session stage (the name says it, poleg mnogih priznanih bluesovskih izvajalcev, bodo nastopili tudi tribjut bendi legend tipa Led Zeppelin, The Doors, Frank Zappa, etc).
• Jazz oder Klubradia (the name says it again)
• Čarobno zrcalo (Magic mirror) bo prizorišče namenjeno (predvsem, ne pa zgolj) LGBT populaciji. Predvajali se bodo številni filmi s področja problematike istospolno usmerjenih, prisotni bodo tudi režiserji (filmov, ki se bodo predvajali, namreč), organizirane bodo številne t.i. okrogle mize, zvečer pa predvsem veselice: številni koncerti in gayest colours popestreni z nastopi transseksualcev.
• Véliko ulično gledališče (Giant Street Theatre) bodo letos okupirali Francozi: Transe Express company
• Meduzin oder bo nekakšna mešanica hiphopa in nunjatunovskega downbeata (á la Bonobo, Amon Tobin) - z Mr. Scruffom kot glavno zvezdo.
• Oder Pesti-Est: Madžari pravijo, da imajo svoje Klaxonse - bend 30y bo (poleg Maudite Dance, Amber Smith in še nekaterih drugih) nastopal na tem odru - in ne sprašujte me, kaj pomeni Pesti-Est, gugl vrača neke romunske reke, konteksta pa ne štekam.
• Open Clearing se bo letos - na 15. Szigetu - zgodil prvič: postavili bodo rekord imenovan Insomnia Guiness Podium - to bo najdaljši koncert v zgodovini človeštva (več kot sto mladih bendov bo menjaje igralo od nultega pa vse do zadnjega dneva festivala - brez prekinitve); na istem prizorišču se bodo odvijali številni kabareti; improvizacijsko gledališče; projekcija New Yorka na Budimpešto; vsak bo lahko ugotovil, katera oseba nasprotnega spola na festivalu si lasti oči, najbolj podobne njegovim lastnim; številne delavnice bodo delovale tudi ponoči - 24/7, baby!
• V romskem šotoru se bo ves čas v živo igrala - ne boste verjeli! - romska glasba
• Portov šotor plesne in gledališke umetnosti: tu bo simply preveč dogajalo, da bi poskušal kar koli strnit v par stavkov: klik.
• Tibi Csoko Retro Pop Stage bo med drugim gostil tribute Beatlom in Queenom, pa vsakodnevna tekmovanja mokrih majic (I know, wtf, maybe it`s about the nipples;D)
• Crusher: rahlo čuden stage, last.fm najde opis le parih - npr. Depths of Depravity, band, tagan kot brutal death metal:)
• Exit Talentum Stage: ime zelo namiguje na novosadski festival, ampak jaz povezave ne najdem - pač mladi glasbeniki, asociacija na Exit je pa fause amie
• Travelling Fun-Fair: cirkus (čist taprav:D) in lutkarsko gledališče

Dolgčas po moje ne bo! Al’ kaj?

Nagrado, namenjeno izključno otoškim izvajalcem, ki so v preteklem letu izdali album, bo letos prejel eden od spodaj navedenih bendov/izvajalcev:

• Amy Winehouse
• Arctic Monkeys
• Basquiat Strings
• Bat For Lashes
• Dizzee Rascal
• Fionn Regan
• Jamie T
• Klaxons
• Maps
• New Young Pony Club
• The View
• The Young Knives

Lani so 20.000 funtov za prvenec Whatever people say I am that’s what I’m not dobili Arctic Monkeys, med že nagrajenimi pa je tudi Dizzee Rascal, ki je Mercurya odnesel leta 2003. V petnajsih letih, odkar podeljujejo omenjeno nagrado, se še ni zgodilo, da bi jo kdo osvojil drugič.

Spodobilo bi se - in bilo bi pravično - da se to ne zgodi niti letos. Klaxons so s prvencem Myths of the future namreč ustvarili presežek, pred katerim se lahko (če se mene vpraša) skrijejo vsi ostali nominiranci!

Podelitev bo 4. septembra, do takrat pa se lahko pričkamo, kdo si zasluži letošnjega mercurya …

Letos smo se z druščino odločili, da bomo - po Frequencyu in Novarocku - tokrat pičili na Sziget. Naš glavni motiv niti ni bil seznam nastopajočih, temveč (za nas) nov format festivala: 7 dni in več kot 15 prizorišč.

Line-up imam na blogu namen še secirati - po principu predstavljanja bendov, ki niso baš head-linerji, pa vseeno menim, da so vredni ogleda.

Za začetek me zanima, če namerava na Sziget še kdo od vas? Bomo spet postavili slovenski tabor

P.S.: Kul bi blo tud, če se v komentarje javite tisti, ki ste na Szigetu že bli, pa da nam odgovorite na nekaj vprašanj …

Končno je znan vzrok aretacije klaviaturista skupine Snow Patrol Toma Simpsona. Našli so mu koko. NME in podobni so verjetno upali na kakšno bolj dramatično poročilo policije:)

Klaxons so v LA-ju odšpilali 45 minutni koncert (brez encora). Škoda -upal sem namreč, da ne bo tako kot z Arctic Monkeys, ki so po izdaji prvenca¹ igrali podobno kratke koncerte.

Sin KRS One-a je bil ustreljen, pravijo mediji. Ko klikneš članek v nadaljnem prebereš, da se je ustrelil sam. Malo kasneje vidiš, da bodo Busta Rhymesu dvakrat sodili. Če slučajno klikneš še to, vidiš, da enkrat zaradi žalitev, drugič pa zaradi alkohola. Big news, res. No, potem pa postaneš skeptičen; vsaj jaz sem se zamislil, da so imeli morda tudi moji najstniški heroji, N.W.A, v javnosti podobo gansterjev zgolj zaradi tovrstne novičkarske senzacionalističnosti. Or What?

Kings Of Leon imajo čudne težave: Nathan Followill se bo ženil, kar pa ni najbolj všeč njegovemu bratu Calebu. Za Independent je povedal, da bo to slabo vplivalo na bend - “ker bodo pesmi postale dolgočasne, če bodo vse o isti ženski“. Nathan se je branil s še bolj hecnim argumentom - kot protiprimer je navedel Bonota, ki da je že sto let poročen. LoL. Res so čudni glupi Kings Of Leon takole v medijih … Ampak njihova muzika mi je vseeno všeč.

Meat Puppets se vračajo! Po novici, da bodo 17. julija izdali novo ploščo, Rise to your knees, so te dni objavili še kar lepo število koncertni (žal samo) ameriških datumov.

Izšla bo še ena Pixies tribute plošča. Setlista je obetajoča …

Bedroom Walls - ‘Stormy Weather’ British Sea Power - ‘Caribou’ Bunnies - ‘Alec Eiffel’ Charles Douglas - ‘Bone Machine’ David Miller - ‘Manta Ray’ Dylan In The Movies - ‘Down To The Well’ Elk City - ‘Monkey Gone To Heaven’ Fashion Victims - ‘Hey’ Joe Harvard Band - ‘In Heaven (Everything Is Fine)’ John Strohm - ‘Where Is My Mind?’ Joy Zipper - ‘Wave of Mutilation’ Julie Peel - ‘The Happening’ Knife and Fork (feat. E.D. Feldman) - ‘Motorway To Roswell’ Mogwai - ‘Gouge Away’ Morning Theft - ‘Ana’ OK Go - ‘Gigantic’ PC Munoz - ‘I Bleed’ The Commons - ‘Here Comes Your Man’ The Rosebuds - ‘Break My Body’ They Might Be Giants - ‘Havalina’

Tudi Hot Hot Heat bodo izdali novo ploščo; za mesec izida so določili september, Drowned in Sound pa je prvi objavil setlisto …

1. kako dolgo na odru zdržijo letos, ne vem, predvidevam pa, da dlje, ker še nikjer nisem zasledil nobenih kritik [↩]

Danes sem na Youtubu izbrskal celo vrsto zanimivih posnetkov bendov, za katere mi ni nikoli prišlo niti na misel, da se jih splača youtubat (že če njihova imena googlate, boste hitro končali).

Ker jih preveč, jih ne bom limal na blog, ampak bom samo nalepil linke.

Melodrom

• Counting Days
• Marching on a globe
• September

Niowt

• Freak (huh, da ni še Loverboya:/)

Sphericube

• Rebirth (Kleemar remix)
• Ladon (by Excidium)
• Atrophys (by Excidium)
• dva zanimiva live posnetka iz Mikka, ki nista baš ful kvalitetna, a če so vam Sphericube všeč, vredna ogleda: 1, 2

Dubioza Kolektiv

• Dosta (feat. Frenkie)
• Be Highirly
• Svi u štrajk
• Laka radost

Darkwood Dub

• Elektro pionir
• Vrtlog vira
• Nedaleko odavde
• Zapremina tela
• Danguba

Silence

• Runalong (acoustic)
• The Chant (feat Andža Marić)
• The Fifth Elephant

Traffic Religion

• Woman

Brina

• del koncerta iz Mikka, 9.2.2007 (kvaliteta posnetka podobna tisti od Sphericube (iz Mikk); če Brine še niste videli v živo, vseeno čekirajte!)

Ego Malfunction

• Put it out (na žalost samo nekakšen trailer)

Intimn Frizurn

• The Fall

Terra Folk

• dvd trailer

P.S.: Če koga zanima, na YT so tudi štrije videji od PP, pa se ne bom zdej delal, da sm jih včeri odkril:D

Včeraj sem svojo rit le uspel spraviti do Maribora, čeprav je dolgo kazalo, da mi ne bo uspelo. Letos se mi je na Lentu luštalo kar nekaj actov, poleg Psycho-Path še Moveknowledgement in Dubioza Kolektiva in Vroom in, … Jebiga, iz ekonomskih in socialnih razlogov sem se moral odločiti samo za en koncert. Zdi se mi, da nisem zajebal.

Psychoti so pač res to, zaradi česar se - majkemi! - marsikaj splača. Včerajšnji nastop res ni dosegel absolutnega presežka iz MCC, a za to je bilo pač krivo prizorišče. Ne glede na to, da je bilo v Celju veliko manj ljudi, s(m)o ustvarili veliko manj mrtvo vzdušje. Mariborčani so malo zatajili, večina jih je namreč dajala vtis, da jim ni čisto jasno, kje/zakaj so. To se je, itak, poznalo tudi bendu, ki mu je tokrat totalno odpelalo le pri Backognition, skoraj tako huda kot v Celju pa je bila le še The Hell Outta Dodge. Da ne bom narobe razumljen, vseeno je bil več kot kul cel koncert (itak).

Lahko bi rekel, da sem dobil svojo dozo.

P.S.: Modelom na Lentu se ni zdelo vredno, da malo prostora na strežniku namesto za Neisho porabijo za kakšno fotko od Psychotov. Res je cajt, da si kupim en hud fotoaparat.

P.P.S.: LOL, spomnil sem se nečesa, kar bi lahko v časopisu stlačil pod “cvetke” Jernej S. je proti koncu rekel: “Odigrali bomo en komad od Zablujene Generacije. Naslov je Mi bi radi bli originalni.”

Eddie Vedder je napisal glasbo za film Seana Penna Into The Wild, v katerem se Ed tudi pojavi - kar je prvič po Singles iz leta 1992. Vemo, da je Eddie že spisal glasbo za dva Pennova filma, Dead man walking in I am Sam. Oba soundtracka, kot tudi filma sta bila odlična. Good news, torej.

PJ Harvey bo 24. septembra izdala nov album z naslovom White Chalk, ki temelji na pevkinem dolgoletnem sodelovanju z Ericom Drewom Feldmanom in Jimom Whiteom iz avstralskega post-rock benda The Dirty Three.

Tom Jones je včeraj “Na koncertu za Diano” odšpilal komad I bet You Look Good On The Dancefloor. I bet that sounded awesome, v bistvu že kakšno uro na netu iščem kakšen posnetek, pa nič ne najdem. Če bo kdo od vas uspešnejši - let me know.¹

[youtube]z0i0v64RM3A[/youtube]

Feist očitno še nekaj časa ne bo blizu. Danes je objavila seznam novih evropskih koncertnih datumov - nič pametnega, spet je najbližje Munchen.

1. Hvala Keks [↩]

Gre za novo kategorijo (rubriko!) na mojem blogu, v kateri bom nanj - ob novice, recenzije in poskuse analitičnih zapisov - poskusil postaviti tudi kakšen post o glasbi, ki se me je v življenju res dotaknila.

Prvič (v bistvu drugič, saj sem pred kratkim pisal o Arctic Monkeys in 505¹) bodo na vrsti Smashing Pumpkins, verjetno moj najljubši bend ever. Nanje me je danes spomnil review singla Tarantula iz DrownedInSound.²

Meni se smiselnost Billyeve vrnitve pod imenom SP, ko gre za glasbo, kakršen je hit Tarantula, ne zdi niti malo sporna - ve se namreč, kdo je Smashing Pumpkins. Trenutno mi namreč - razen Antona Newcomba iz The BrianJonestown Massacre - na misel ne pade nobeno drugo ime, ki bi se s Corganom lahko kosalo v smislu prevlade v pojavljanju v medijih in deležu avtorstva, ko gre za tako velike bende. Kakor koli, leaka novega albuma na netu še nisem našel, ko ga bom, pa bom o albumu in upravičenosti njegove izida gotovo tudi naglas razmišljal - tudi na blogu. Danes imam prijetnejšo skrb: naj se slinim nad Siamese Dream ali nad Adore?

Ok, odločil sem se za vsakega po malem.

Ko gre za rock album kot celoto, je Siamese Dream pri meni na čisto posebnem mestu. Corganov touch z vokalom in neštete nasnete kitare in odfukani bobnarski vložki (Geek USA!) in v bistvu vsa besedila in … To je eden redkih albumov, kjer nikoli ne uporabim gumbka skip, temveč ga vedno poslušam kot celoto. Iz čisto pragmatičnega razloga: na cdju so mi (totalno!) všeč čisto vsi komadi! Corgan ni baš znan po (patetični) skromnosti in nikoli ni skrival, da se zaveda, da mu je uspela genialna plošča (ki jo je, btw, sam posnel):

“About six months ago, I listened to Siamese Dream. That was the first time I’d ever really heard my own album, because I had separated from the experience of making the record. And it really moved me. It made me cry, it’s so beautiful.” (Out on a Limb, Details Magazine, October 1996)

Hecno, meni najljubši trenutek Pumpkinsov pa se kljub vsemu ne nahaja na (njihovi) brez dvoma najboljši plošči; največji biser po mojem mnenju leži na Adore: To Sheila.

Genialno besedilo, preprosta, a res ganljiva vokalna linija, zvok, kot bi bila balada posneta ponoči in na dežju ter čustvena komponenta, pred katero se³ lahko skrije cel Seattle iz 9oih.

[youtube]oizHolaZQJQ[/youtube]

“To Sheila” Twilight fades Through blistered avalon The sky’s cruel torch On aching autobahn Into the uncertain divine We scream into the last divide

You make me real You make me real Strong as i feel You make me real

Sheila rides on crashing nightingale Intake eyes leave passing vapor trails With blushing brilliance alive Because it’s time to arrive

You make me real You make me real Strong as i feel You make me real

Lately I just can’t seem to believe Discard my friends to change the scenery It meant the world to hold a bruising faith But now it’s just a matter of grace

A summer storm graces all of me Highway warm sing silent poetry I could bring you the light And take you home into the night

You make me real Lately I just can’t seem to believe You make me real Discard my friends to change the scenery Strong as i feel It meant the world to hold a bruising faith You make me real But now it’s just a matter of grace

Edit: našel sem link do videa Tarantula. Meni je všeč.

1. le da takrat še nisem vedel, če naj podobni teksti tukaj postanejo navada [↩]
2. Tam jo Corgan ni najboljše odnesel - avtorju se zdi sporna vrnitev pod imenom Smashing Pumpkins, saj Melissa Auf Der Maur in Jamesa Iha nista del nove postave; piše celo tole: “Once, that name stood for innovative, passionate rock music; now it’s in danger of representing an old, egotistical man’s inability to let go of his youth.” [↩]
3. moje mnenje, ne pizdite v komentarjih! [↩]