Hedwig and The Angry Inch, moj prvi rokerski mjuzikl

Hedwig je najprej fantek iz Vzhodnega Berlina, ki ga spolno zlorablja izprijeni oče. Ko odrašča, posluša relativno veliko fajn muzike, najbolj pa se identificira z Loujem Reedom. Njegova prva ljubezen je zavezniški vojak – črnec, s katerim kasneje odide v Ameriko. Tam besede kmalu meso postanejo: he takes a walk on the wild side. Hedwig postane čisto prava drag queen, ki si kruh služi tako, da poje v rokenrol bendu. Vmes se zaplete s Tommyem Gnosisom, iz katerega naredi zvezdo, a jo/ga le-ta kasneje pusti na cedilu, ko si prilasti avtorske pravice za muziko, ki je v resnici njeno/njegovo delo, s čimer obogati in se reši undergrounda. A kot pravijo: vse se vrača, vse se plača. Zdi se namreč, da je Hedwig na koncu srečnejši.

Hedwig and The Angry Inch je v bistvu rokenrol mjuzikl – z veliko RES dobre glasbe (avtor: Stephen Trask – ček him out). Zgodba je prvič zaživela, ko so jo leta 1998 na oder postavili v Broadwayu, za ekranizacijo pa je leta 2001 poskrbel John Cameron Mitchell, ki je bil sicer tudi scenarist prvotne (gledališke) verzije.

Film me je navdušil, čeprav mi je bil tovrsten žanr do danes popolnoma tuj. Recenzija sicer ravno zaradi tega ni baš sofisticirana, ampak moj cilj je bil v bistvu predvsem to, da vas na film opozorim.

Which I did. Or what?

  • Share/Bookmark
 
01
Scuka
31.07.2007 21:12

Did not.

Tale filmich res seka (sploh zaradi vsebnosti t.i. drugačnih ljudi (izrodkov – wtf?!), katere poTpiramo, ampak to ni osamljen primer znotraj tega žanra. Rokijev grozljivi šou tudi ni od muhic.

02
gyzar
2.08.2007 02:21

PoTpiramo, ja!

Rokija še loadam:D

03
Pris
2.08.2007 09:05

Simpatična eksploatacija Warholove “tovarne” in frikov, kot so bili Wayne County, Billy Name in Vaginal Davis, seveda pod obveznim patronažom Bowieja in Reeda.

Meni je na podobno tematiko bolj všeč “Velvet Goldmine” Todda Haynesa.

Pripis: sem se pa 15 minut neprekinjeno smejal, ko sem slišal cover od Type O Negative …

04
Scuka
2.08.2007 09:42

Pri Velvet Goldmine ni, razen podob igralcev, ki te napeljujejo k masturbiranju, in par kultnih komadov, nič tako strašno navdihujočega, žal. Takisto pri Sidu inu Nancyki …

05
Pris
2.08.2007 13:02

Velvet Goldmine ima kompleksnejšo zgodbo od Hedwiga. Načrtovana (neavtorizirana) biografija Davida Bowieja se je nepričakovano (prosto po Haynesu) prelevila v 1984ično paranoidno psihoanalizo glamrocka in njegovih zunajzemeljskih (?!) korenin. Morda pa mi je ravno zato bolj všeč.

So pa vsi filmi z glamrock/transseksualno tematiko (žal) zelo klišejski, od Rocky Horror Picture Show, pa vse do Breakfast on Pluto. Stick to records, I say …

Pripis: na radiu HIT je ravno “Bobby Brown goes down” od Zappe … :P

06
tjaša
2.08.2007 16:53
07
gyzar
2.08.2007 17:15

hah, ne boš verjela, like 3 minute nazaj sem našel to novico, ko sem hotel napisati post za v kategorijo indie oznanila, pa sem si potem premislil:D

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !