Minil je petnajsti Sziget za svet, zame pa prvi – o organizaciji festivala

Vrnili smo se včeraj zvečer; stuširati se, najesti se, zaspati je zvenelo podobno triumfalno kot latinski trojček veni, vidi, vici. Blog je moral počakati na danes. Da bi se izognil čisto predolgim postom, ki jih potem nihče ne bere, sem se odločil, da danes objavim tehnični del reportaže, jutri pa se razpišem o glasbenih nastopih, ki sem jim bil priča.

Splošni vtis je odličen. Nemalo ljudi me je strašilo, češ, da gre zgolj in samo za pokozlano in poscano masovko, pa da so tuši in wcji totalno ogabni, da je organizacija pač res čisto madžarska … V bistvu sem šel na Sziget – ko gre za vse ostalo kot za glasbo – z najnižjimi pričakovanji.

Otok bil odprt že dan pred ničtim dnevom, torej pred uradno otvoritvijo festivala, tako da nam za prvo noč sploh ni bilo treba iskati hostla, ker smo lahko že postavili šotore. Brez najmanjših problemov smo našli kar globoko senco tik ob Donavi – če ste kaj obiskovali avstrijske festivale kot sta Novarock ali Frequency, potem veste, kako nemogoče je tam zbežati soncu (sončarici). Poleg ogabnih toi-toi/vigrad wc-jev, ki so ponavadi stalnica festivalov, je bilo na Szigetu postavljenih tudi 50 čisto pravih wcjev – na katerih se je dalo potegniti vodo in si, nenazadnje, v umivalniku umiti roke. Nekaj podobnih wc-jev sem lani opazil tudi na FM4, ampak so bili na Szigetu neprimerno čistejši. Na sicer pregovorno umazanem Szigetu je bilo namreč možno videti ogromno ljudi, ki so skrbeli zgolj in samo za čistočo. Wc-je je ekipa študentov čistila non-stop: 24/7 , podobno se je godilo tudi tušem, le da teh ponoči niso umivali. Btw, bilo jih je nekajkrat več kot na obeh omenjenih avstrijskih festivalih; tam sem na tuš, če se prav spomnim, čakal tudi več kot eno uro – tukaj sem v bistvu čakal samo enkrat, pa še to ne več kot 20 minut. Da je Sziget res prava institucija, je v potrdil še dež; na otoku so blato preganjali tovornjaki-hruške, ki so sproti črpali luže, ki so jih potem zasipali z mivko.

Kar se tiče organizacije, me je v bistvu tako zmotilo le nekaj malenkosti: glavna med njimi je bilo madžarsko vsesplošno neznanje angleščine/francoščine/nemščine. Že ko smo šli na prvo pivo (na železniški postaji Deli), smo videli, da bo naročevanje še zanimivo. Ko sem natakarja vprašal: “Do you speak English?“, je le-ta prbil: “Small.” Bilo je smešno za popizdit, čeprav vem, da se iz takih stvari ni lepo norčevati. No, na šankih (ni jih bilo malo, pa tudi kar veliko smo ga tam prehangali, lol), sem v 9 dneh naletel na kakšnih 5 kelnarjev, ki so štekali kaj drugega kot moje kretnje. Pa dobro, če ne znajo angleško, saj – sploh starejši – niti niso sami krivi. Še dvajset let nazaj so se v šolah verjetno trdo učili ruščino. Večja težava je v tem, da se Madžarem to, da angleščine ne znajo, sploh ne zdi problem. Drugače rečeno, dol jim visi zanjo. 90% publikacij, ki jih je bilo na Szigetu možno dobiti, je bilo zgolj in samo madžarskih. Enako se je godilo vsem možnim cenikom. Ob dejstvu, da je bilo nemadžarskih gostov več kot polovica, skrajno debilno.

Druga stvar, ki mi je šla na živce bolj kot ne cel teden, so bili lcd-displeji pri glavnem odru. Vsaj tretjino časa niso delali; slika je kar naprej preskakovala, izginjala, zamujala … Najbrž bi bilo boljše, če teh zaslonov sploh ne bi bilo.

Še en (sicer manjši) kiks so bile zapestnice, ki na festivalih predstavljajo vstopnice. Na večini festivalov gre za barvne, stkane zapestnice, ki izgledajo prav luštno in jih mnogi obiskovalci kot trofeje nosijo še več mesecev po koncu festivalov. To pomeni lep spomin obiskovalcem – in, po moje, poceni, a dobro gverilsko oglaševanje festivala. No, tule so bile ogabne. Papirnatno-plastične-svetlo-modre. Ko napišem blog, si jo bom strgal z roke. Zajeban stejtment, ha :D ?

Aja, še nekaj mi ni bilo všeč: world-food je bil bolj kot ne fake: to sem se prepričal v srbski kuhinji, kjer NIHČE ni govoril srbsko.

Kakor koli, se mi zdi, da me je v bistvu – glede na to, da sem dokaj nergač – zmotilo relativno malo stvari, tako da … Thumbs up za organizatorje!

 

  • Share/Bookmark
 
01
lukav
16.08.2007 19:20

Wellcome back :D . Can’t wait 4 the next, more interesting, part ;) .

02
erzo
17.08.2007 11:11

Kul! Looking –> za naslednjo objavo! pa še kakšno fotko objavi!

če koga zanima še nekaj iz moje strani http://erzo.blog.siol.net/2007/08/16/festival-sziget-2007/

03
erzo
17.08.2007 11:13

aja še to, meni se je zdelo da so na prizorišču kelnarji poznali vsaj toliko angleščine da si se lahko zmenil kar se pač za šankom meni… glede komunikacije pa je v mestu čisto drugače kot na festivalu…

04
žižmund frojnd
25.08.2007 15:24

Prvič si res malo izgubljen, ampak na drugem ali tretjem Szigetu se že navadiš madžarščine 101. Fonetično (mi ne pade na pamet, da bi probal slovnično):

Et, Ket, Harum šoer: Eno, dve tri piva

Boroškola: kokakola z vinom

Jegkocka: led

Igen (e zategneš): ja, ne, mogoče, itak, verjetno, vsekakor…

Lofas: konjski k**ac

Bazmek: univerzalna kletvica; pomeni, “gospod, stojite mi na nogi”, “Sedaj sem jaz na vrsti”, “Ne prerivajte se, prosim”…

Bazmek madžaroš kuča: Rad bi bil tepen, prosim

Renderšek (rendorszeg): policija

Leggjob: najboljše, mega

Viz: voda

Toi toi: garant ne rabim razlagat ;)

To je bolj ali manj vse kar rabiš, drugače pa so Madžari kljub neznanju svetovnih jezikov (podobno kot Italijani) zelo dojemljivi za tiste, ki se ne trudijo preveč. Stavek “Dve žajfnici, prosim”, podkrepljen z dvema dvignjenima prstoma, ti bo zagotovo prinesel dva Arany Azsoka (če se sprašuješ, zakaj žajfnica, ga naslednjič poglej pod kotom brez pene).

05
20.08.2008 23:03

Hah, prav ti je, kaj pa nisi kupil karte za cel teden in tako dobil lične črne zapestnice ;)

Ja sziget je bil kulski, kot vedno. Še bomo šli

06
20.08.2008 23:05

K Žižmundovem fantastičnem slovarčku pa dodajam še

Ege šegedre!: Na zdravje!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !