Sziget report pt. 2 (muzika)

Kot sem obljubil – še drugi, verjetno res zanimevejši del mojega vidika letošnjega Szigeta: nekaj besed o koncertih. Da ne bi česa izpustil, jih bom popisal kar kronološko. Torej …

0. dan …

… se je dogajalo samo na Guinness Insomnia Podium stejdžu, kjer so že na day zero začelo postavljati svetovni rekord: najdaljši koncert na svetu – teden dni žive glasbe (brez premora). Hétfő Este Blues Band so bili prvi, ki smo jih videli. Možje v kar zrelih letih so žgali res posrečen blues z dokaj hardrockerskim soundom. Morda bi njihov nastop izpadel še bolje, če bi pevec namesto petja kar ves čas igral na orglice, ampak vseeno, za ničti dan in dokaj nepomemben oder, je bilo več kot kul. Za njimi so na oder stopili Polite Notice, ki so poskrbeli za prvi res pravi feeling. Neke vrste bossa nova bend, ki je očitno več srkal iz cool jazza kot pa iz sambe, nas je – vse po vrsti – navdušil. Za razliko od HEBB, so – ko smo jim dali vedeti, da jih ne razumemo – med koncertom govorili v angleščini. Lep zvok, kul izbor prired, nekaj posrečenih avtorskih komadov in lušna pevka … We took it. Na GIP stejdžu kasneje nismo več gledali celih nastopov, vendar moram reči, da ni bilo nič kar smo ujeli, niti pol tako dobro kot tale dva benda. V naslednjih dneh je oder v bistvu postal neko cheap-ska prizorišče, ampak se nismo pustili motiti, saj je bilo ponudbe drugje več kot dovolj …

1. dan …

… smo z Nitzer Ebb začeli na glavnem odru. Angleški industrial duo, na odru v bistvu v trio spremeni tolkalistka, ki je – res! – čisto podobna Claudiji Schiffer. Ikonografija benda močno spominja na tisto od Laibach, muzika pa je še bolj elektronska od omenjenih slovenskih kolegov. Mogočna drža in suveren nastop, ki sta značilna za bolj kot ne vse industrial bende, sta delovala dovolj dobro, da je bila uradna otvoritev festivala več kot dostojna.

Za njimi so na glavni oder stopili Mando Diao. Švedski rock-revival bend, ki mu – kot je modro ugotovil Trip – vsi po krivem očitajo podobnost z Arctic Monkeys, saj so bili na sceni pred njimi, so spet1 pokazali, kako zelo rokenrol so. Odšpilali so bolj kot ne vse hite, z besedičenjem pa niso pretiravali (a so vseeno povedali dovolj, da nihče ni imel občutka, da igrajo sami zase). Sound je bil lep, izvedbe pa na nivoju. Po petnajstih minutah njihovega igranja, se je dobesedno razmetavala že dobra polovica občinstva. Well done!

Ker nas madžarski pop-rock band Quimby ni zanimal, smo se odločili za pavzo, čas pa izkorstili for one beer or maybe another. Pred glavni oder smo se vrnili, ko je s skupino nastopal Manu Chao. Po občutku bi rekel, da je bil to z naskokom najbolj obiskan koncert na celem Szigetu. Bilo bi logično: to je glasba, ki je pred glavni oder bržkone prignala pol world-villagea, po drugi strani pa je dovolj pop, da je zanimala tudi tipično mainstage publiko. Aja, pa še to: izrazito medgeneracijska je, zato verjetno ni bilo malo starejših ljudi, ki so si zgolj za ta nastop zagotovili dnevne vstopnice. Vzdušja ni bilo težko čutiti, a, če sem čisto iskren, smo si z druščino koncert ogledali zelo površno. Bolj iz ozadja in niti ne do konca, ker smo bili enotni, da moram biti čim prej na Stricu.

Unkle je pripravil prvi res pravi vrhunec. Vse skupaj je zvenelo veliko manj downbeatovsko kot na albumih, v bistvu se je v šotoru wan2 zgodil like res hud žur. Legendarni James Lavelle je, skupaj z relativno novim pajdašem – Richardom Filom pripravil pravo elektro veselico. Eminentnih gostov (Ian Brown, Josh Homme, Ian Astbury, Thom Yorke), ki Unklu posojajo glas na albumih, sicer na koncertu ni bilo, a tega najbrž tako ali tako ni nihče pričakoval. Veliko komadov je odpel File, nekaj (mislim, da dva) Lavelle, vélika imena pa so nekajkrat zazvenela tudi s posnetka. Publika je bila navdušena, mislim da v dvorani ni bilo nikogar, ki ne bi cel koncert muval. Kaj naj sploh še rečem o tem dogodku drugega kot to, da je bil madafakin awesome?

Tudi 2. dan smo začeli na mejnstejdžu: Kaizers Orchestra2, s svojim folk-rockom publike niso pustili ravnodušne. Poleg nekaj res dobrih komadov, mi je bil spet všeč celoten performans: pianist v gas-maski, razmevanje in razbijanje po sodih … Edino, kar me je v bistvu motilo, je bil folkovski odnos do publike. Kar naprej neki roke gor tisti na desni, pa roke gor tisti na levi, pa say halleluyah, pa say kaizers, pa say yeah – pa fakof, nisem jaz tu za to, da se bom obnašal ko opica. Tovrstno vmešavanje občinstva v nastop je do ene mere sicer simpatično, a sicer dober norveški bend, je zadevo pripeljal do meje absurda. Didn`t like that.

Gentlemana nismo šli gledat, ker smo se z druščino strinjali, da je kreten.

Haha, kar nasmejim se, ko se spomnim naslednjega koncerta: The good, the bad and the queen. Damon Albarn je bil točno tak, kakršnega si verjetno predstavljate. Zagrenjen in ciničen – working class hero. A čisto simpatičen, če pač veš, kaj od njega pričakovati. Bolj kot ne do konca koncerta je bil tiho, večino časa je sedel za klavirju (ki je stal skoraj na koncu odra), kadar ni mežal, je gledal s totalno steklenimi očmi. Vmes je zamrmral nekaj kot “It’s such a pleasure to be here,” na koncu pa izvedel res duhovit odhod z odra: v zadnjem komadu je rekel:”I think we`ll go now“, potem pa štel do tri, ko je utihnila muzika in so vsi zapustili oder. Folku ni bilo jasno nič spljoh. Sploh tistim lahkovernežem, ki so mislili, da bodo slišali kaj od Blur ali morda celo Gorillaz. Tudi meni se je nastop zdel rahlo čuden, a ponavljam, simpatičen.

Po tem koncertu smo se z druščino prvič razšli: dva sva (ne me vprašat’ zakaj, pač v tistem trenutku se mi je odločitev zdela izredno kul, zdaj mi je malo žal) odšla do Hammerworld stejdža na Soulfly, ostali so ostali na glavnem odru, kjer sta jih zabavala – Chemical Brothers. Kakor koli že, po presenečenju, ki so nam ga pripravili Albarn & company, se mi je neskončno dopadla ideja, da v živo slišim Prophecy. Ideja niti ni bila neumna. Koncert Soulfly je bil zame pravo malo doživetje, saj v bistvu nikoli ne obiskujem metalskih eventov. A vseeno, kmalu, ko so Soulfly odigrali ta meni že od nekdaj nadvse ljub komad, sem se odločil, da grem malo ščekirat še CB. Ujel sem le zadnjih nekaj komadov, a vseeno dovolj, da sem si ustvaril nek grob vtis o njunen live nastopanju: odbite projekcije, veličastna mašinerija, plesali VSI.

Dan (noč?) smo z druščino spet nadaljevali skupaj: v šotoru wan2 na koncertu skupine IAMX, ki jo lahko brez preveč premišljevanja razglasim za največje osebno odkritje letošnjega Szigeta. Chris Cornerja sem sicer malo poznal že prej (iz Sneaker Pimps), a nisem nikoli opazil, kako dober je njegov nov projekt. Samo glasbo je dokaj težko opisati, če pa bi že moral poiskati nek tag, bi napisal takole: a-bit-like placebo-or-muse-elektro-sexy-deep-dance-music. Najbolj je zadel komad z mega touchy refrenom in projekcijo besedila na platno nad odrom: “Think youre giving but youre taking my life away…” Ampak, ni, da bi izpostavljal neke posebne trenutke koncerta, ker je bil le-ta res v celoti izjemen. Thumbs up for Chris, od zdaj naprej bom sproti loadal vse, kar bo prišlo izpod njegovih rok!

3. dan …

… je bil za nas v bistvu že peti. Kazali so se prvi znaki utrujenosti (lol, tole sem povedal kot kak Ekipin novinar) in dokaj skromen program na glavnem odru nam je kar pasal. Na omenjenem prizorišču smo si ta dan ogledali samo Gogol Bordello (pa še to ne vsi). Gypsy-punk-cabaret skupina nas ni razočarala, čeprav hudih presežkov vseeno ni pripravila. Podobno nagovarjanje občinstva kot sem ga opisal pri Kaizers Orchestra mi spet ni bilo všeč, a priznam, da če bi bil koncert ob kakšni drugi uri kot ob pol petih popoldan, jaz pa v katerem drugem kot mačkastem moodu, bi mi bil nastop nadvse všeč – tako kot je bil približno 45/47 prisotnega občinstva.

Malo mi je žal, da nisem našel energije za ogled nastopa Laurenta Garnierja, ostalih na chill-out preživetih ur tistega večera, pa čisto nič ne obžalujem (Pink, Madness). To je bil namreč edini način, da smo bili na Cassius spet tapravi. Spet vrhunski konec večera v Wan2 šotoru – poštena live izvedba, brez preveč nasnetih samplov. Že z uvodnima komadoma (The Sound Of Violence, Jack Rock) so pokazali, da bo party scena – no, kaj drugega kot party sceno bi bilo od Cassius tako ali tako butasto pričakovati. Hecno se mi je zdelo edino to, da so Toop Toop odigrali dvakrat. Ne rečem, da ni pasalo, ampak se mi zdi, da imajo dovolj kul materiala, da jim tega ne bi bilo treba. Tla so se ves čas tresla, vsi so skakali – namreč ne le med vodafonastim Toop Toop.

4. dan

Spet smo začeli na glavnem, končali pa na Wan2 odru. Najprej so nastopili The Rakes. Angleži (o katerih sem btw že pisal) so mi povzročili mešane občutke. Izvedbe so bile takšne kot morajo biti, sound pa tudi. Škoda je bilo le, da je Suspicious Eyes Donohoe odpel kar sam. Že razumem, da je težko za en komad s seboj vlačiti dva koncertna gosta, ampak njune glasove bi lahko vsaj posemplali. Ampak to ni bil moj glavni problem z The Rakes. To je bil debil po imenu Jamie Hornsmith. Bolj antipatičnega, statičnega, že na videz butastega glasbenika še nisem videl. Niti to, da ga Donohoe kulsko muva3, ni čisto popravilo vtisa zaradi imbecilnega obnašanja basista benda.

Sledili so The Hives, katerih koncert smo si le delno ogledali, saj njihove glasbe nihče iz odprave ne mara najbolj. Kakršno koli komentiranje njihovega nastopa bi bilo zato nefer. Naj povem le, da je bil – od daleč – žur videti hud in da se je razmetavalo mali milijon ljudi. Aja, pa pevec je ves čas nekaj egotrippal na the one and the only foro, ampak se mi je zdelo simpatično.

Spustili smo še ene Madžare, potem pa odšli na Nine Inch Nails. Odigrali so bolj kot ne vse glavne hite, privoščili so si tudi kar dolg jam. Izvedbe so bile res na nivoju, a druščina je bila najbolj navdušena nad kuliso, ki je krasila oder. Sam česa podobnega še nisem videl: gre za neke vrste platno, saj se gor rolajo projekcije, ampak za tem “platnom” stojijo pa Nine Inch Nails, katerih obrisi so vidni. Kako to deluje, pa ne vem. Anybody?

Spet nisem bil čisto do konca koncerta, zbežal sem pred encorom. Razlog? Isti kot tisti, zaradi česar sem v glavnem letos izbral Sziget – Hooverponic. Ob 23.00 so začeli s svojim nastopom v Wan2, tam sem bil deset minut prej – v drugi vrsti. To je bil moj najlepši trenutek Szigeta. Moj najlepši koncertni trenutek v lajfu sploh, se mi zdi. Tako zasanjano, tako sofisticirano, tako z občutkum, tako intimno, tako lepo … Ok, najbrž nima smisla, da se slinim na nekaj, kar res obožujem. Na Hooverphonic namreč ne morem gledati nič drugače kot brez vsake racionalne misli.

5. dan …

… smo zamudili Babylon Circus. Ne vem točno zakaj, ampak mi je žal. Potem smo šli gledat Razorlight (spet ne vem zakaj). Bolj overrated benda ne pomnim. Bull-shit. Izgledajo kot klovni, obnašajo se kot klovni, zvenijo kot klovni. Ampak resno: kitarist in basist sta imela brez konkurence najbolj ogaben sound na Szigetu, pevec pa je nekakšna parodija – samega nase? Najbrž mi ni treba posebej poudarjati, da nismo zdržali niti do polovice koncerta.

Za njimi je nastopila Sinead O`Connor. Od njene lepote ni veliko ostalo. Postarala se je in … se zredila. Ampak who cares. Njen glas je še vedno nekaj boljšega. Awesome experience!

Ta dan so dogajanje na glavnem odru zaključili Faithless. Folku je čist’ dogajalo, v zraku so bile najbrž vse roke, ki so bile tam blizu. Nastop je bil statusu benda primeren – dovršen. A moram reči, da se me ni ne vem kako dotaknil. Sploh Maxi Jazz mi je šel s svojim konstantnim ponavljanjem, kako zelo je fajn publika in kako je srečen in kako se bo še vrnil in kako ljubi Sziget in kako ni še nikoli doživel česa podobnega, pošteno na živce. Get a life Maxi, vsi vemo, da nisi prvič repal pred toliko ljudmi.

Večer smo (spet) končali v Wan2: tokrat zaradi Fun-Da-Mental. Totalno uporniški nastop, ki je v nekaterih delih mejil na hate-speech, je bil zame nekaj popolnoma novega. /Just because I look like this doesnt mean Im a terrorist./ /Just because were Muslims, BBC wont play our music./ We say fuck you./ We support terrorism./… Divje! Njihova glasba? Neke vrste dub, ampak ga ne bom ne vem kako nadrobno opisoval, ker se mi zdi to dokaj nemogoča misija.

6. dan

Na vrsto so prišli !!! (chk chk chk). Noro! Večjega playerja kot je njihov frontman Nic Offer jaz še nisem videl. Na zabaven način se je norčeval iz fotografov, ki so po tretji pesmi morali zapustiti svoja “delovna mesta” (“Bye-bye guys, hope you got some great shots!”), vmes je govoril tipa na žerjavu (“Hey mister Bungee man, do I get a free one?”), najbolj pa je raztural s plesom. Uro in pol – kot fucking Michael Jackson. Tudi ostali člani niso slabi performerji. Bolj kot ne so vsi igrali vse inštrumente, nihče ni stal pri miru, nihče se ni bal back-vokalov … Nekaj boljšega na letošnjem Szigetu sploh!

Samo za pokušino, da vidite kako tipu dogaja:

YouTube slika preogleda

Za njimi smo si ogledali Tool. Če ste že bili na njihovem koncertu, potem ni kaj dodati. Bolj dodelane predstave najbrž trenutno ne ponuja noben drug bend na svetu. Ampak … Sam sem jih gledal že drugič in moram reči, da sta bila koncerta – razen plejlist – tako rekoč identična. Ista postavitev scene, iste projekcije, celo zelo podoben Maynardov pozdrav ob koncu. Ni, da bi jih gledal več kot enkrat, pa če prvič izpade še tako genialno!

7. dan …

… nam je prvi polepšal Jesse Hughes iz Eagles Of Death Metal, ko je kakšno uro pred koncertom prišel na prizorišče in se dobrih 5 minut pogovarjal z nami. Ko je izvedel, iz kod smo, je povedal, kako noro se je imel v Ljubljani in obljubil, da bo na odru zavpil “that Ljubljana is in the house.” To je tudi storil, ha. Mi pa vsi ponosni, heh. Njihov koncert ni bil sicer nič posebnega. Pač rokenrol žur na katerem ni manjkala niti priredba Brown Sugar od Stonesov. Posrečeno.

Julliete and The Licks so me malo razočarali. Prvič, Jullieteje bila dokaj ogabno zabuhla in podočnjakasta, lušna še samo v rit; drugič – nastop je bil dokaj konvencionalen. Saj ne rečem, da ni bilo za zdržati, ampak … sem več pričakoval.

Torej … Festival so zaključili The Killers. Ko so roadiji postavljali sceno, mi je bilo kar malo slabo. Vse v zvezdicah, Flowersov sint oblečen v jelenčka, monitorji v lesenih gajbicah … kičasto za popizdit. Ampak ko so prišli na oder, me scena ni več motila. Res, totalno pozitivno so me presenetili (veliko sem namreč bral o tem kako statični so na koncertih). Ves čas je dogajalo, ljudi je bilo spet polno vse do štantov in spet sem imel občutek, da ga ni heroja v množici, ki se mu koncert ne dopade. Mene so dokončno prepričali v prvem encoru, ko so odigrali priredbo pesmi Shadow play od Joy Division (“this song is unfortunately not written by us”). Zaključek kot se reče.

To bi naj bilo to … fotke pa nalimam še danes, jih moram še uredit.

  1. z nastopom so me navdušili že na lanskem FM4 []
  2. tudi njih sem tokrat gledal že drugič []
  3. nisem se mogel znebiti občutka, da me malo spominja na Curtisa []
  • Share/Bookmark
 
01
erzo
17.08.2007 18:30

ful všečna reportaža! pohvaljeno!!!

02
short.
17.08.2007 19:29

Spustil si Srečno mladino in Žagarja (čeprav nism 100% da si sploh bil takrat na wan2).

Drgač pa ja, it was fucking awesome! Pri !!! bi res mogu omenit žensko, ki ji je še bolj dogajalo kot tipu, trgala hlače, metala po odru, kričala da se jo je slišalo po celem otoku. Komi komi čakam da jih vidim še na VIPu. Fora s Toop toop pri Cassius je očitno vžgala, ker je cel šotor po koncertu (ko smo čakali da se vsaj malo izlije) še kr vrisku ”toop toop”.

Res kul report ;)

03
trip
17.08.2007 20:04

Še Devotchka iz moje strani. 1A koncert, kratko in jedrnato.

04
lukav
17.08.2007 22:20

Hmm super! tHNx za tole :D . En super izbor glasbe, bo treba kej pogooglat :) . Hvala ti za poročilo od The Good The Bad And The Queen.. ALbarn ma res super glasbo. Pa hmm CHK CHK CHK so pa itaq strgani XDDD. Trip A lahko še kako rečeš glede Devotchke? Res me zanima :) ))

05
trip
18.08.2007 13:08

Mogoče se je v wan2 dvorani zbralo cca 300 ljudi, pa še to jih je nekaj sedelo zadaj in klepetalo. Igrali so približno 45min, kar je dosti manj kot ostali. Folk spredaj je kar migal vsake tolko kak refren malce zamrmral zraven, ampak ne vem… mogoče bi bolj spadali na World music stage… Odigrali pa so enkratno. Tudi vokal je v živo odličen. In pa zadnja, Such a lovely thing, je res zažgala!

06
gyzar
18.08.2007 13:34

se opravičujem, ne vem zakaj sem tako pozabil na srečno mladino in na žagarja, oboje mi je bilo namreč dokaj všeč. je že res, da sem na žagar & the undeground divas skoraj spal, ampak za to ni bil kriv bend. srečna mladina pa … kaj naj rečem? gledal sem jo prvič, pojejo malo, bilo bi še bolje, če ne bi peli nič. sicer pa dobro žgejo. aja, še cvetka, hah: v dvorani nas je bilo kar nekaj slovencev, to so seveda opazili in se na koncu v slovenščini zahvalili s nečim v smislu:”slovenija, hvala za podporo.”

07
lukav
18.08.2007 15:03

Super! tHNx :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !