Arhiv za 29.08.2007
Do kod seže Prekmurje Noise Conspiracy?

V Zagrebu smo med drugim našli tale grafit:

Short & Gyzar - PNC (Zagreb)

Najverjetneje grafit s PNC-jem, o katerem je na tem blogu že bilo govora, nima nič skupnega, pa vendarle: we thought it’s a funny image!

  • Share/Bookmark
Reportaža s festivala Vip InMusic, enega zadnjih dejanj letošnjega koncertnega poletja

Začelo se je udobno: namesto običajnih večurnih lutanj, mučeniških obrazov, utrujenih nog, tečnih deklic, žejnih dečkov, iskanja postaj in sedanja na napačne tramvaje, smo tokrat prispeli tako rekoč s prve. S frendom iz Zagreba, ki se je prijazno ponudil za prevoz, Jarun pač ni bil some unknown destination.

Pol ure po uradnem odprtju festivala (ob 16.00), so bili zaprti še skoraj vsi šanki. Po tem, ko smo vendarle našli enega odprtega, smo se skoraj zaleteli v glavni oder, kjer se je že dogajalo. Bolj kao kot ne, publiko je bilo na žalost namreč moč prešteti na prste vseh štirih udov.

Ko smo spili pivo piva in postavili šotore šotor, je z nastopom že začela Roisin Murphy (ki se je predstavila kot Rožin, osel jaz pa smo jo vedno klical Roazin:D). Seks. Erotična energija na odru je bila hard-core. Roisin zna. Med koncertom je zamenjala natanko šest pokrival in dvojne rokavičke, modrca pa ni nosila. Sploh nismo opazili, da na odru ni basista. Osrednji motiv je bil – majkemi!- preveč izrazit. Muzika je bila huda, čeprav so bili nekateri razočarano nad playlisto, na kateri ni bilo niti Ruby Blue iz istoimenskega albuma. Jebiga, meni ni ničesar manjkalo, zaključek s Forever More (če se mene vpraša, najboljši komad za časa Moloko) je bil pa sploh orgazmičen. Edina slabost koncerta je bila njegova kratkost (komaj dobrih štirideset minut). Sem dobil občutek, da se mi Roisin ne zdimo niti približno tako seksi, kot ona nam, ha.

Roisin Murphy

Za Murhpeyevo so na oder stopili Happy Mondays. Od njih z družbo nismo veliko pričakovali, pa so nas, se mi zdi – vse po vrsti! – pozitivno presenetili. Je že res, da so bili z izjemo Beza, ki je v skupini samo zato, da igra ropotulico in pleše po odru, totalno statični, a je vse skupaj vseeno izpadlo simpatično.

Happy Mondays

Sonic Youth so bili bržkone glavni razlog našega prihoda na Vip. Ne glede na to, da jim cel kritiški svet očita, da niso več v najboljši formi, so v Zagrebu ustvarili nekaj čisto pravih live presežkov. Na koncu uvodnega komada (Teen-age Riot), so z nekaj minutnim kitarsko-basovskim noise interludom takoj pokazali, da bo koncert odbito zvočno doživetje. Thurston je bil odlično razpoložen, ko so ga dosegli veliki beli sponzorski baloni, jih je s kitaro nekaj časa (z radostjo otroka) odbijal nazaj proti publiki, potem pa popokal in rekel: “If there will be anymore baloons, we’ll destroy ‘em!”

Playlista je bila totalno kul (Teenage Riot, Incinerate, Reena, Mote, Do You Believe in Rapture?, Schizophrenia, Hey Joni, What a Waste, ‘Cross the Breeze, Jams Run Free, Pink Steam, 1. bis: Kool Thing, 100%, 2. bis: Shaking Hell), kakor (jasno!) tudi izvedbe, tako da lahko omenjeni koncert mirne vesti uvrstim med življenske koncertne trenutke.

Sonic Youth

Drugi dan smo začeli z The Hold Steady, za Majke in ostale hrvaške bende si (žal?) nismo vzeli časa, ker nam ga je preveč dogajalo med chill-out pirčkanjem ob umetnemu jezeru, ki sem se ga sam celo spravil preplavat. Lol, res se mi je dopadlo. Torej, The Hold Steady? Trip jih je označil za ameriške piflarje, za tipičen nadrkan college bend, meni se zdi boljša primerjava s Kings Of Leon, komad Party Pit se mi zdi več kot posrečen (podobno še nekaj drugih, ki jim ne vem imena), v živo pa tudi niso slabi. Kakor koli, koncerta nismo vzeli dovolj resno, da bi bilo pošteno pisati kakršne koli sodbe.

The Hold Steady

Asian Dub Foundation so bili točno takšni kot na vseh videoposnetkih, kar sem jih videl: veliko se je plesalo, nekaj spet (patetično!) borilo za človekove pravice. Meni ta bend nikoli ni ne vem kako potegnil, a sodeč po odzivu publike, bi bilo reči kar koli drugega kot to, da je bil koncert vrhunski, rahlo subjektivno in trdo narcisoidno.

Ergh, zdej pa nimam več fotk.

!!! (chk chk chk) so bili še enkrat tako kul kot na Szigetu. Čisto nič mi ni žal, da sem zaradi njih videl in slišal samo zadnji Iggyev komad (I wanna be your dog). Offer je z muvanjem med publiko spet pokazal kak player je; sicer pa je tokrat sploh izpadel še večji jebač, ker je zatežil redarjem, naj deklet ne mečejo z ograje. Komad Must Be The Moon ima potencial dancefloor-fillerja prve kategorije, vedno znova ko ga slišim, se zamislim, kako to, da to še ni postal. Playlista – glede na njihovo diskografijo – ne more biti drugačna kot igriva, energična, stajliš, sproščena, plesna, za žur! Sem se zalotil, da jih imam vedno raje, presnete klicaje! :D

Na prizorišču smo srečali (spoznali?) druščino iz okolice Celja, ki mi je prijazno ponudila prevoz domov. Spet brez običajnih večurnih lutanj, mučeniških obrazov, utrujenih nog, tečnih deklic, žejnih dečkov, iskanja postaj in sedanja na napačne tramvaje.

Who wouldn`t take it?

  • Share/Bookmark