Na film sem se spomnil, ko sem brskal po jutjubu in čisto slučajno naletel na nadvse posrečne irske raperske zajebance - House of Pain. O njih bom podrobneje pisal enkrat v bližnji prihodnosti, danes vas bom samo spomnil na definitvno najbolj kulten filmski soundtrack, ko gre za devetdeseta.

Vse pesmi so plod sodelovanja med enim kitarskim in enim hip-hop izvajalcem. Imena so fukiš, na papirju eno močnejše od drugega. Muzika je pa tudi huda. Na misel mi pride ena hecna primerjava: cd Judgement night je za Limp Bizkit to, kar so bili Sonic Youth za Nirvano. Prej, manj zapakirano in bolj pristno!

Evo tracklista:

Torej, če iščete tr00 riot muziko, pa znate diskografijo R.A.T.M. že na pamet - soundtrack filma Judgement night lahko zloadate od tule, nekaj pa je tudi na jutjubu (ekranizirani so bili trije komadi: drugi, četrti in šesti komad). Hartkor!

Idejo za post sem dobil pri Mašinci.

Edini kul predmet v gimnaziji je bila zame francošcina. Medtem ko sem se VSE osalo VEDNO učil na silo, sem francosko znanje absorbiral nevede. Poučevala nas je legenda - madame Deržek. Nikoli nam ni bilo ničesar znati “do srede”, niti česar koli oddati “do ponedeljka”. Če smo špricali, je - hladna ko špricer - rekla, da “gimnazija v 4. letniku itak ne bi smela bit’ obvezna”. Večino časa smo poslušali francoske šansone, veliko smo jih tudi prepevali. Učili smo se tudi kar nekaj, ampak spontano in - s splošnim konseznom.

Imeli smo francoske večere, ki so jih redno obiskovali najvišji predstavniki katedre za francošcino z FF in se nad predstavami odkrito navduševali. Nekateri od nastopajočih so postali zvezde. Hec. No, Majo Slatinšek in Anžeja Dežana najbrž res poznate, ampak ona dva na naših večerih sploh nista bila glavni zvezdi. Ona dva sta bila samo popevkarja, mi pa smo imeli smo tudi šansonjerje. In bili smo na marsikakem drinku. In v Ljubljani. In v Parizu. Chaque jour quelque chose … Et vous savez qoui? Maturo iz francoščine smo VSI - ne glede na drinke, Ljubljano, šansone in Pariz - naredili več kot solidno.

Posnetkov nimam veliko, v poslušanje vam ponujam Je suis née v izvedbi moje maturantske soplesalke Tanje Ravljen, ki je - se mi zdi - s to pesmijo - zmagala na festivalu šansona v Splitu.

Tanjin Je suis nee je bil gotovo eden boljših trenutkov; ljubša mi je bila morda le Un beau roman (Une belle histoire) v izvedbi Aleksa Tovornika. Ampak nimam posnetka, jebiga, se bomo morali zadovoljiti s Fugainom:D

[youtube]u2UhQAhLc2Y[/youtube]

Ian Brown je stari znanec vseh, ki jim muzika od Smithsov naprej kaj pomeni. Plejboj, ki si je v bistvu izmislil stil, ki sta ga potem prodajala brata Gallagher, je v teh dneh izdal svoj četrti solo album The World Is Yours.

Plošček sem do sedaj poslušal samo dvakrat, tako da ga še ne morem baš secirati. Lahko pa rečem, da mi je kar všeč - tako kot vse, kar je Brown v solo karieri posnel. Toucha Stone Roses pa, jebiga, ne dosega. Podoben odnos imam z Jarvisom Cockerjem in Pulp, pa tudi z Mozzom in Smithsi.

Na novem ploščku gostujejo same legende: Sinead O’Connor, Andy Rourke, Paul Ryder ter Steve Jones in Paul Cook. Browna si je dovolil skenslati samo Paul McCartney. Kmet:D

Evo vam singl, ki je izšel natanko teden dni prej kot cd oziroma natanko devet dni prej kot če bi izšel danes. Hah.

[youtube]pqfBH1IJkWo[/youtube]

To je bila zame sploh prva elektro muzika, ki se me je zares dotaknila.

Elektro-pop (erm, futurepop) v, če se mene vpraša, svojem najboljšem trenutku - Airships.

So theatrical, so brooding, so hypnotic, so stylish, so intimate, so reflective, so passionate, so intense, so enigmatic, so brash, so my favourite!

[youtube]oUJ6UMhMguY[/youtube]

I pressed my face against the glass, smiled as my breath made some pattern or other The world beneath unfurled before me like a sail, glinted in gold from this rich dawn sky Awaiting the ship they had told me would come, quietly anticipating that which was to come I couldn’t yet see you. Still obscured by the city A towers of glass reflected your coming Silhouetted on the sunrise Did I blink as I watched? Did I close my eyes? I was not alone, I think it was the first time Watching you rise splendid and graceful, I cheered as you sailed, a greatness unknown I laughed as I waved and imagined you saw me In the streets of the city, the windows of buildings, a million faces gazing upwards in wonder A million faces together and cheering and smiling You were the warmth of their hearts, you were the sum of their dreams In the coldness of morning you brought warmth to their lives giving this feeling of wonder I could not imagine You unlocking these thoughts no book and no picture could ever convey This feeling and morning had opened a door. I stepped into a new world I watched you fly Saw you as a friend, the spirit of dreams I imagined a new world, lands far away, imagined those faces as you hung in their sky I’m leaving ground stepping into a new world. I’m leaving ground, a new world. And watching you fly I stepped into, I stepped into a new world I was not alone, I think it was the first time I’m leaving ground, stepping into a new world I’m leaving ground, stepping into a new world Now I’m leaving home, leaving everything I step into this new world leaving everything I’m leaving ground, stepping into a new world I’m leaving ground, stepping into a new world Now I’m leaving home, leaving everything that I have ever known I step into this new world leaving everything Leaving everything, leaving everything.

V poplavi dance-punk/indie-disco bendov, se že nekaj časa ne znajdem več tako, kot bi (control freak kot sem) hotel. Hot Chip, LCD Soundsystem, The Rapture - še par let nazaj je bila ta scena tako ozka, da se je dalo sproti preveriti vse novosti.

Zadnje čase poskušata NME in MTV2 pod tem ali nu-rave tagom prodati vsak tretji bend. Saj ne, da ta electro-forward-looking uredniška politika ni naplavila kar nekaj res sveže glasbe (I mean Klaxons!), ampak se mi zdi, da je vse skupaj preraslo v prehudo forsiranje. Prisiljen sem si bil ustvariti neke vrste obrambni mehanizem in - po krivem - prezreti kar nekaj kvalitetnih bendov. Kakor koli, nekaj dni nazaj sem po dolgem času na MTV2 spet opazil indie-disco bend, ki se mi je zdel vreden downloadanja: Reverend And The Makers.¹

Sheffiled danes postaja to, kar je bil po zaslugi Tonya Wilsona še deset let nazaj Manchester; Arctic Monkeys, Art Brut, Bromheads Jacket, Millburn, The Long Blondes, Little Man Tate, 65daysofstatic in Reverend And The Makers predstavljajo močno generacijo.²

Reverond and The Makers so Jon McClure in skupina The Makers, ki ga spremlja na koncertih. Jon McClure je v mladosti sodeloval s Tomom Rowleyem, Alexom Turnerjem, Arthurjem Brownom, Johnom Cooperjem, Timom Hamptonom. Dalo bi se reči, da ga je Sheffield zaznamoval.

Kaj naj še rečem? Pojutjubajte ga sami, jaz sem imel nekaj problemov zaradi zaščitenih avtorskih pravic s strani Wall of Sound.

In še nekaj: prvenec State of Things (z obema singloma) je že na netu.

1. Z psychobilly legendami Reverend Horton Heat nimajo razen imena in izvirnosti ničesar skupnega. [↩]
2. Zanimivo je, da je Sheffield svetu vedno dajal bolj kot ne plesno muziko - od starejše glasbe iz Sheffielda mi na misel pridejo samo Pulp, Cabaret Voltaire in The Human League, vsi s kar nekaj poskočnimi štiklci. [↩]

Tale blog sem namenoma čisto glasbeno sprofiliral. Se mi zdi, da zdej gor ne paše ničesar razen muzike. Ampak včasih bi pa ful kej drugega napisal …

Naj si odprem nov blog ali bo bolje, če poskusim čim bolj spontano (ampak kako!?) narediti tega manj žanrskega?

Ali bi bilo morda še bolje, če bi ostal kar pri enem - točno takem! - blogu :lol:?

S pokvarjenim mp3-plejerjem okoli vratu (fakof, Philips!), sem cel dan poslušal idiotske radijske postaje in čakal, da pred mano izgine avtocesta.

Zdej sem na morju, poslušam Strica in nič več mi ni slabo.

- Ker imam občutek, da sta vam bila prva dva dela kar všeč, sem se odločil, da tej temi posvetim še en¹ - post.

Avstralski elektro duo B(if)tek sestavljata lezbijki Kate Crawford in Nicole Skeltys. Njuna glasba je zame zadnje čase eno prijetnejših odkritij. Na Youtube sem našel samo en njun video; priredbo Cliffa Richarda z naslovom Wired For Sound z gostjo Juliee Crusie.

[youtube]zn9mN69vu6Y[/youtube]

Pretty, huh?

Ne vem točno, kako mi je uspelo za tako dolgo pozabiti na Anthonya Hegartya (Antony and the Johnsons). Če se vam dopade folkovsko obarvan rock, ki v (še posebej v živo!) ne skriva kabaretnih tendenc, potem Anthonyevo glasbo morate imeti radi.

[youtube]S-NziGE6DVY&[/youtube]

Patrick Wolf je eden izmed najbolj priljubljenih glasbenikov na svetu, ki so taggani kot slightly experimental. Občudovanja vreden je njegov občutek za to, kako violino vključiti v elektro kompozicijo. Ima kar nekaj tr00 fanov, po drugi strani pa ima tudi v mainstreamu kar izdelano ime. Ne bom trdil, da je gej, ker nisem prebral v nobenem zanesljivem viru, ampak si ga bom dovolil soditi po fotkah, ker dečko na vseh izgleda jako feminilno (slika spodaj) …

Če vas zanima še en video:

[youtube]HeR9_7cACUc[/youtube]

P.S.: Queercora nisem pozabil omeniti, vendar- tbth- sem predkratkim šele zloadal nekaj bendov iz te scene, pa mi ni bil še noben posebno všeč, tako da bi bilo kakršno koli pametovanje o omenjenem gibanju z moje strani brezpredmetno. Je pa članek v wikipediji dokaj izčrpen, če koga zanima več.

1. če bo zadnji ali ne, ne vem, ker me lahko naslednji spet kdo tako navdihne kot tokrat B(if)tek [↩]

Od 4ine zadnje novinarske konference je minil že debel teden, ampak ker na Blogosu nisem zasledil niti ene vrstice o njej, sklepam, da bi bilo kratko poročilo popolnoma na mestu.

Naj za začetek povem, da bo od letos naprej možno kupiti mesečno vozovnico, ki bo veljala tudi za največje evente, stala pa bo 30€. V določenih mesecih jo bo dejansko ekonomično imeti.

Najboljše s septemberskega menija:

Vector Lovers bo - v okviru festivala Utrip K4 - nastopil danes. Na polinkanem imenu lahko slišite nekaj komadov, sicer pa vam lahko povem, da gre za dokaj tipičen in organski minimal. Za+ (če malo glumim Štefančiča )

Rob Mello bo na glavnem odru Štirke nastopil naslednji petek, 21. septembra. Njegov house mi deluje rahlo lesen, tako da bi za ta dan raje priporočil Part Time Heroes, varovance Gillesa Petersona, švicarskega downbeat guruja, ki je o njih povedal tole: “They come across as a kind of jazzier Zero 7. Im feeling that.”

Prva letošnja digital dungeon sobota (22.9) bo prinesla Apex in Bulletproof ter Razorgang v barskem delu. Če sem čisto iskren, pozam samo Apex, pa tudi ti mi s svojim breakbeatom niso najbolj simpatični.

V petek, 28. 9, bodo gostili Kennya Larkina, legendo techno glasbe, ki pa vseeno ni takšna legenda, za kakršno ga K4 predstavlja; takrat, ko je v Detroitu nastajal techno, je bil on namreč v vojski:) Kakor koli, ko se je vrnil, je hitro poštekal dela Juana Atkinsa in Derricka Maya, potem pa detroitski techno stopil s housom. Allmusic isto stvar pove to z malo večjim feelingom kot jaz: “He incorporated techno’s formal characteristics into a brazen-yet-refined style that places his music somewhere in between Detroit and Chicago, combining house’s more swinging rhythmic vibe and soft edge with techno’s muscular backbeat and experimental zeal.”

Upam, da Octex v drugem delu podzemlja ne bo nastopal istočasno …

Larkin bo v bistvu nastopil v sklopu štirih velikih techno eventov z imenom Elements. V drugem delu bo menda rolal Oscar Mulero (ki je še nepotrjen), za tretjo in četro techno-zvezdo pa še ne vemo.

Povedali so še, da housa ne bodo več zapostavljali¹ in napovedali še štiri Real House večere (že omenjeni Rob Mello ter Dixon, Joakim in Chateau Flight) in da se bo serija goth in industrial eventov pod imenom Club Bizarre zgodila tudi letos.

1. ne bojte se, Portorož alike house bodo - hvala kurcu! - še vedno ignorirali [↩]

Kje so časi, ko je vsak peti glasbenik z lahkoto prodal pol milijona izvodov albuma, ki je potem pozlatel. Tudi tistih, ki so prodali več kot milijon izvodov cedeja, ni bilo prav malo. Ti albumi so bili platinasti, najbolj kultni večdestkrat (AC/DC - Back in Black, Pink Floyd - The Dark Side Of The Moon, Beatlsi s Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band, večkrat tudi Celine Dion), album, ki pa velja za najbolj prodajanega v zgodovini, pa je platinast postal kar stokrat (Thriller, Michael Jackson).

Leta 2006 se je od vseh v tem letu izdanih albumov, najbolje prodajal Disneyev High School Musical soundrack. 20 milijonov prodanih kopij je danes enormna številka, petnajst in več let let nazaj pa je pomenila zgolj nadpovprečno prodajan album.

Yahoo je poštekal, da naklada ni več relavantno merilo za popularnost (Amy Winehouse, ki je trenutno orto priljubljena, v V. Britaniji ni prodala niti štirih milijonov izvodov svojega prvenca Back to Black); tovrstno merjenje so digitalizirali; namesto tistih platinastih vintage skulptur, pa bodo podeljevali tele fukiš vijolične slušalke.

Jebiga, cedeji niso, če se mene vpraša, nič manj out kot vinilke. Ok, če nekoga worshippaš, imaš doma, jasno, vse originalne izdaje. Tudi vinilke.

Štekam, da je muzika avtorsko delo in da je downloadanje neke vrste kraja. Ampak, zakaj se potem ne vzpostavi ena res dobra spletna glasbena trgovina (z malo več ponudbe kot jo premore kakšen iMusic) in ne ukine izdajanje cedejev?

Majkemi, manj bi kradel.