Dan je tako lep, da je skoraj primeren za to, da se skupaj z vami spomnim enega svojih najčarobnejših koncertnih trenutkov sploh.

Tale komad je lani poleti zame postal eden one of five …

[youtube]LULaxjgSmVo[/youtube]

S pokvarjenim mp3-plejerjem okoli vratu (fakof, Philips!), sem cel dan poslušal idiotske radijske postaje in čakal, da pred mano izgine avtocesta.

Zdej sem na morju, poslušam Strica in nič več mi ni slabo.

Anybody???

Danes (RES!) ni moj dan. Zjutraj so mi spizdili denarnico, ko pa sem si hotel skulirati živce za računalnikom, mi je z mize padel še zunanji disk.

Na njem je skoraj 400gb muzike; od tega je vsaj 20gb takšne, ki se je ne da kar tako zloadat.

Ne samo, da sem naredil za 200€ biznisa (100€ denarnica, 100€ disk), v kurac je šlo eno leto skrbnega arhiviranja najbolj precious mp3 datotek.

Kaj mi je storiti (in ne, ne bom se vrgel pod vlak!)?

Kot sem upal že ob nominaciji, so bili Klaxons res izbrani za bend s ploščo leta.

Jamie Reynolds, pevec skupine, je za BBC izjavil, da so si nagrado zaslužili bolj kot Amy Winehouse - “because she’s made a retro record and we’ve made the most forward-thinking record”.

Dečko ni baš skromen, ampak ma point!

And …

it’s not over

not over

not over yet …

Vsi vemo kdo so Tool (upam pač, da sem si - od kar blogam - uspel vsaj do te mere nabrati publiko). Vemo, da se takih koncertov ne zamuja. Enega sem sicer že imel čast videti, a Tool definitivno ni tip benda á la The Rolling Stones, kjer je fora bolj kot ne samo v tem, da jih enkrat vidiš.

Ampak kljub vsemo, ljubljene in spoštovani, ko bodo Tool igrali na Szigetu, bom jaz par sto metrov stran - s težkim srcem - poslušal Gus Gus. Upam, da me čredni nagon v družbi ne bo premagal. Če se bo to že skoraj zgodilo, si bom tik pred odločitvijo na mp3-plejerčku še enkrat zarolal tole pesem. Mislim, da bo delovalo - ko sem jo slišal prvič, sem namreč dobil mravljince. Génial, allez écouter!

Gus Gus - Superhuman

Kdo mi bo prvi rekel da sem - vsaj peder?

Gre za novo kategorijo (rubriko!) na mojem blogu, v kateri bom nanj - ob novice, recenzije in poskuse analitičnih zapisov - poskusil postaviti tudi kakšen post o glasbi, ki se me je v življenju res dotaknila.

Prvič (v bistvu drugič, saj sem pred kratkim pisal o Arctic Monkeys in 505¹) bodo na vrsti Smashing Pumpkins, verjetno moj najljubši bend ever. Nanje me je danes spomnil review singla Tarantula iz DrownedInSound.²

Meni se smiselnost Billyeve vrnitve pod imenom SP, ko gre za glasbo, kakršen je hit Tarantula, ne zdi niti malo sporna - ve se namreč, kdo je Smashing Pumpkins. Trenutno mi namreč - razen Antona Newcomba iz The BrianJonestown Massacre - na misel ne pade nobeno drugo ime, ki bi se s Corganom lahko kosalo v smislu prevlade v pojavljanju v medijih in deležu avtorstva, ko gre za tako velike bende. Kakor koli, leaka novega albuma na netu še nisem našel, ko ga bom, pa bom o albumu in upravičenosti njegove izida gotovo tudi naglas razmišljal - tudi na blogu. Danes imam prijetnejšo skrb: naj se slinim nad Siamese Dream ali nad Adore?

Ok, odločil sem se za vsakega po malem.

Ko gre za rock album kot celoto, je Siamese Dream pri meni na čisto posebnem mestu. Corganov touch z vokalom in neštete nasnete kitare in odfukani bobnarski vložki (Geek USA!) in v bistvu vsa besedila in … To je eden redkih albumov, kjer nikoli ne uporabim gumbka skip, temveč ga vedno poslušam kot celoto. Iz čisto pragmatičnega razloga: na cdju so mi (totalno!) všeč čisto vsi komadi! Corgan ni baš znan po (patetični) skromnosti in nikoli ni skrival, da se zaveda, da mu je uspela genialna plošča (ki jo je, btw, sam posnel):

“About six months ago, I listened to Siamese Dream. That was the first time I’d ever really heard my own album, because I had separated from the experience of making the record. And it really moved me. It made me cry, it’s so beautiful.” (Out on a Limb, Details Magazine, October 1996)

Hecno, meni najljubši trenutek Pumpkinsov pa se kljub vsemu ne nahaja na (njihovi) brez dvoma najboljši plošči; največji biser po mojem mnenju leži na Adore: To Sheila.

Genialno besedilo, preprosta, a res ganljiva vokalna linija, zvok, kot bi bila balada posneta ponoči in na dežju ter čustvena komponenta, pred katero se³ lahko skrije cel Seattle iz 9oih.

[youtube]oizHolaZQJQ[/youtube]

“To Sheila” Twilight fades Through blistered avalon The sky’s cruel torch On aching autobahn Into the uncertain divine We scream into the last divide

You make me real You make me real Strong as i feel You make me real

Sheila rides on crashing nightingale Intake eyes leave passing vapor trails With blushing brilliance alive Because it’s time to arrive

You make me real You make me real Strong as i feel You make me real

Lately I just can’t seem to believe Discard my friends to change the scenery It meant the world to hold a bruising faith But now it’s just a matter of grace

A summer storm graces all of me Highway warm sing silent poetry I could bring you the light And take you home into the night

You make me real Lately I just can’t seem to believe You make me real Discard my friends to change the scenery Strong as i feel It meant the world to hold a bruising faith You make me real But now it’s just a matter of grace

Edit: našel sem link do videa Tarantula. Meni je všeč.

1. le da takrat še nisem vedel, če naj podobni teksti tukaj postanejo navada [↩]
2. Tam jo Corgan ni najboljše odnesel - avtorju se zdi sporna vrnitev pod imenom Smashing Pumpkins, saj Melissa Auf Der Maur in Jamesa Iha nista del nove postave; piše celo tole: “Once, that name stood for innovative, passionate rock music; now it’s in danger of representing an old, egotistical man’s inability to let go of his youth.” [↩]
3. moje mnenje, ne pizdite v komentarjih! [↩]

Tole bo en tak kratek patetičen sestavek, za kakršne sem mislil, da sem jih prerasel oz. da je bila zadnja muzika, ki me je pripravila do česa podobnega, tista z Adore.

Arctic Monkeys, ti antipatični važiči, katerih koncert traja 50 minut, na njem pa dajo od sebe točno toliko, za kolikor so plačani (niti ene minute encora več), delajo genialno muziko. Ne gre za to, da bi bil ne vem kako izvenserijski cel cd (niti prvi, niti drugi), ampak tile mozoljasti dripci imajo momente takšnega toucha, kakšrnega na Otoku ni bilo že od najboljših trenutkov Oasis. Po I bet that you look good on the dancefloor, rockersko-plesnem hitu desetletja, so na Favourite worst nightmare namesto z dancefloor-fillerjem presenetili z - res čudovito! - balado.

Pesem 505 je točno to, kar lahko rokenrol ponudi, ko gre za čustva in lirično zasanjanost. Bolje ne bo nikoli.

I’m going back to 505, If its a 7 hour flight or a 45 minute drive, In my imagination you’re waiting lying on your side, With your hands between your thighs,

Stop and wait a sec, Oh when you look at me like that my darling, What did you expect, I probably still adore you with you hand around my neck, Or I did last time I checked,

Not shy of a spark, A knife twists at the thought that I should fall short of the mark, Frightened by the bite though its no harsher than the bark, Middle of adventure, such a perfect place to start,

I’m going back to 505, If its a 7 hour flight or a 45 minute drive, In my imagination you’re waiting lying on your side, With your hands between your thighs,

But I crumble completely when you cry, It seems like once again you’ve had to greet me with goodbye, Im always just about to go and spoil a suprise, Take my hands off of your eyes too soon,

I’m going back to 505, If its a 7 hour flight or a 45 minute drive, In my imagination you’re waiting lying on your side, With your hands between your thighs and a smile!