Arhiv za kategorijo 'Odkritja'.
Se spomnite Suzanne Vega?

Naslov sem napisal tako klišejsko, da mi je kar malo nerodno. Načeloma sovražim zganjanje kakršne koli nostalgije, ampak sem pač še bolj smrkav in ko je spodaj opevani hitič prišel ven, je moj stari verjetno še brezskrbno seksal po veselicah. Materiala, ki je starejši od mene, vam pač ne morem prodati na noben drug način kot zapakiranega v nostalgijo. Ekjuz mi plis.

S Suzanne sem se pobliže spoznal relativno pozno, v bistvu to poletje – med enomesečnim geekanjem po pogorišču ameriškega folka. Ime mi že prej ni bilo tuje, čeprav njene muzike nisem poznal. Vsaj mislil sem, da je ne.

Ko sem v neki družbi, ki me ima – ko gre za muziko – za jako naštudiranega tipa, priznal, da se ne morem spomniti niti enega njenega komada, sem v faco dobil tole: “Jao budalo, pa če to je tista bejba, ko ma tist komad akapela pa to, a veš pizda noooo, ko je na isto foro k Fought in a war od Belle and Sebastian! Ddddddd, itak da veš!”

“Menda pa res. Ah ja, točno,” sem odglumil, parkrat zakašljal, na hitro spil kar mi je bilo še namenjenega in se pobral domov, jutjubat jebeno Suzanne Vega.

Ugotovil sem, da komad res poznam, da je hud in da je čas, da spoznam še kakšnega.

Še kar nekaj je hudih, ampak prvega ne pozabiš nikoli :)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
www.smetnjak.si

Spodobi se in pravično je, da vam povem, da se je na spletu nekaj dni nazaj pojavil en kul glasbeni blog – Smetnjak. Posvečen je t.i. maloklubski elektroniki oz. njurejvu.

Fantje vedo kaj počnejo; že v njihovih prvih par objavah je bilo denimo govora o Late Of The Pier, objavili so tudi intervju z gospodom Trentemollerjem. Štekajo, v glavnem.

Definitivno so vredni mesta na moji blogroli! :cool:

  • Share/Bookmark
Bettie Serveert

Kadar ne vem več, kaj naj loadam, se spravim čekirat last.fm profile svojih last.fm frendov – vedno na novo odkrijen vsaj en res hud bend.

Ne dolgo nazaj sem pri Drekcu (na tem blogu komentira kot Špela) naletel na Bettie Serveert. Beneluški patos mi je res blizu. Tole me je zadelo naravnost v srce – skoraj tako kot nekoč Hooverphonic. Podobno kot omenjeni belgijski kolegi, so tudi nizozemski BS širši javnosti postali znani, ko so svojo glasbo posodili nadaljevanki (za Foxov The OC so čist fukiš priredili Lover I Don’t Have To Love, ki ga v originalu izvaja skupina Bright Eyes) .

Nekateri v glasbi Bettie Serveert Throwing Muses, meni so bili prva asociacija Metric in Liz Phair. Na sceni so debelih dvajset let, pa niti slučajno ne zvenijo arhaično. Njihova muzika – z eno besedo – deluje. Just like a piece of cake.

Evo, moj-njihov najljubši komad:

YouTube slika preogleda

Don’t give up on me Dreamaniacs don’t aim to please, yeah, They walk differently In-between realities Though my feet are on the ground, my head is on a cloud Just enough to save my soul I tell myself I’ll take control It’s just one less dumb mistake I’ll make One less stupid step I’ll take One last time I’ll take a break Life is just a piece of cake Don’t give up on me I know you seem to think I’m lazy, yeah, But I’ll get up, you’ll see Just in time to find my way I get so angry everytime you try to push me into Some sort of direction Like I need some new direction I don’t need your dumb directions, thank you, please Dreamaniacs don’t aim to please It’s just one less dumb mistake I’ll make One less stupid step I’ll take One last time I’ll take a break Life is just a piece of cake That’s all

  • Share/Bookmark
Reverend and The Makers (Sheffield strikes again)

V poplavi dance-punk/indie-disco bendov, se že nekaj časa ne znajdem več tako, kot bi (control freak kot sem) hotel. Hot Chip, LCD Soundsystem, The Rapture – še par let nazaj je bila ta scena tako ozka, da se je dalo sproti preveriti vse novosti.

Zadnje čase poskušata NME in MTV2 pod tem ali nu-rave tagom prodati vsak tretji bend. Saj ne, da ta electro-forward-looking uredniška politika ni naplavila kar nekaj res sveže glasbe (I mean Klaxons!), ampak se mi zdi, da je vse skupaj preraslo v prehudo forsiranje. Prisiljen sem si bil ustvariti neke vrste obrambni mehanizem in – po krivem – prezreti kar nekaj kvalitetnih bendov. Kakor koli, nekaj dni nazaj sem po dolgem času na MTV2 spet opazil indie-disco bend, ki se mi je zdel vreden downloadanja: Reverend And The Makers.1

Sheffiled danes postaja to, kar je bil po zaslugi Tonya Wilsona še deset let nazaj Manchester; Arctic Monkeys, Art Brut, Bromheads Jacket, Millburn, The Long Blondes, Little Man Tate, 65daysofstatic in Reverend And The Makers predstavljajo močno generacijo.2

Reverond and The Makers so Jon McClure in skupina The Makers, ki ga spremlja na koncertih. Jon McClure je v mladosti sodeloval s Tomom Rowleyem, Alexom Turnerjem, Arthurjem Brownom, Johnom Cooperjem, Timom Hamptonom. Dalo bi se reči, da ga je Sheffield zaznamoval.

Kaj naj še rečem? Pojutjubajte ga sami, jaz sem imel nekaj problemov zaradi zaščitenih avtorskih pravic s strani Wall of Sound.

In še nekaj: prvenec State of Things (z obema singloma) je že na netu.

  1. Z psychobilly legendami Reverend Horton Heat nimajo razen imena in izvirnosti ničesar skupnega. []
  2. Zanimivo je, da je Sheffield svetu vedno dajal bolj kot ne plesno muziko – od starejše glasbe iz Sheffielda mi na misel pridejo samo Pulp, Cabaret Voltaire in The Human League, vsi s kar nekaj poskočnimi štiklci. []
  • Share/Bookmark
Verjetno edini čisto pravi spot od The Pixies, ki ga še niste videli …

… se je pred nekaj dnevi pojavil na YouTube. Gre za promocijski material iz časa Doolitla, ko so skladbo Tame očitno nameravali izdati kot singl.

Po eni strani se mi prav dopade, da so si premislili, ker je po toliko letih oboževanja Pixiesov totalno kul najti nekaj, česar še nisi videl. Tale freakovski video je – kar se mene tiče – leak meseca. Bodi dovolj; play.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
Za vse nostalgične freake – This day in Music

Na današnji dan leta 1940, sta se rodila legendarni pevec Johnny Nash ter bobnar Ginger Baker (Cream). 5 let kasneje je 19. avgust svetu dal Ian Gilliana, vokalista skupine Deep Purple. Današnji dan pa glasbenemu svetu ni samo dajal: življenje je med drugim vzel ameriškemu soul pevcu Bettyu Everettu (2001).

Bla, bla, bla, tega je ogromno in danes niti ni ne vem kako vélik dan. Imena so ob nekaterih dnevih dosti bolj impresivna, ampak mene to baš ne privlači.

Vseeno se mi pa zdi tale stran lepo urejena in sem vam jo pač hotel predstaviti, ker je med vami ziher kdo, ki ga t.i. datumska zgodovina (v povezavi z glasbo) navdušuje. Če pa ga ni junaka, pol pa tud kurc :D

  • Share/Bookmark
The Rakes spregledali pravi singl – Suspicious Eyes

The Rakes je londonski četverec, ki se je izven Otoka uveljavil bolj kot ne zato, ker je imel na turneji You could have it so much better čast spremljati velikega brata. Njihov prvi singl s prvenca Capture/Release, 22 Grand Job, se je – tudi na celini – dobro prijel. Meni ni bil ne vem kako všeč, ampak majority knows best.

Nedavno so izdali svoj drugi album z dvema zelo povprečnima singloma: The world was a mess but his hair was perfect in pa We danced together. Tokrat napačna singlov izbira sploh ni diskutabilna: na albumu se namreč skriva biser, s katerim so The Rakes prekosili sami sebe: Suspicious eyes. Pesem je bila menda napisana kmalu po terorističnem napadu v Londonu, večplastna situacija v družbi pa je predstavljena skozi več oči; londonskemu playboyu Donohoeju, siceršnjemu pevcu skupine, se za mikrofonu pridruži mladi musliman (ki ga odrepa Raxtar) in mati samohranilka (ki jo odpoje Laura Marling).

Gostovanja (featuringe) imam nasplošno rad. Velikokrat namreč pride do izredno zanimivih vokalnih kombinacij in lahko bi rekel, da je komad Suspicious eyes je šolski primer tega:

YouTube slika preogleda

Oh God I’m running late again I don’t believe this

Another Wednesday morning on the train to work And my weekend spread into the middle of the week I’m boozing every night, 3 hours sleep Check all the people then stare at my feet Guy next to me pretend to read the Metro Sort of bloke who calls everybody bro But only met a black guy at Uni though And the lady with the kid watches the guard meet the train

Suspicous Eyes Looking for the end Suspicous Eyes Looking for the end

A young Asian guy with a rucksack on his back Jumps on the tube, is he ready to attack? God just imagine it being all over, stuck in the tube with nowhere to go All the smoke and confusion, stuck in this dark coffin The man with the paper, he moves from his seat Why did that kid stand so close to me? I’m sick of them moaning that they’re being picked on, when its them running round with the bombs I’ll grab the kids, leave Londons town

Join a white flight to Surrey and beyond

Suspicious Eyes Looking for the end Suspicious Eyes Looking for the end.

These people are assuming who I am, but they’re wrong Got a beard and a bag so they think I got a bomb I saw everyones reaction soon as I stepped through the door All acting like they’ve never seen a brown person before The guy infront of me, he should be reading his paper I’m checking my watch cos there’s an interview that I’m gonna be late for Everytime I step on the tube, theres a dude in his suit who aint got no manners, doesn’t he know staring is rude? And if you’re so scared, move! I’ve just stopped caring I’m off at the next stop mate just keep staring

Suspicious Eyes Looking for the end Suspicious Eyes Looking for the end

P.S.: “spot” je delo fanov. Očitno nisem edini, ki misli, da bi si komad zaslužil ekranizacijo bolj, kot uradna singla.

  • Share/Bookmark
Hedwig and The Angry Inch, moj prvi rokerski mjuzikl

Hedwig je najprej fantek iz Vzhodnega Berlina, ki ga spolno zlorablja izprijeni oče. Ko odrašča, posluša relativno veliko fajn muzike, najbolj pa se identificira z Loujem Reedom. Njegova prva ljubezen je zavezniški vojak – črnec, s katerim kasneje odide v Ameriko. Tam besede kmalu meso postanejo: he takes a walk on the wild side. Hedwig postane čisto prava drag queen, ki si kruh služi tako, da poje v rokenrol bendu. Vmes se zaplete s Tommyem Gnosisom, iz katerega naredi zvezdo, a jo/ga le-ta kasneje pusti na cedilu, ko si prilasti avtorske pravice za muziko, ki je v resnici njeno/njegovo delo, s čimer obogati in se reši undergrounda. A kot pravijo: vse se vrača, vse se plača. Zdi se namreč, da je Hedwig na koncu srečnejši.

Hedwig and The Angry Inch je v bistvu rokenrol mjuzikl – z veliko RES dobre glasbe (avtor: Stephen Trask – ček him out). Zgodba je prvič zaživela, ko so jo leta 1998 na oder postavili v Broadwayu, za ekranizacijo pa je leta 2001 poskrbel John Cameron Mitchell, ki je bil sicer tudi scenarist prvotne (gledališke) verzije.

Film me je navdušil, čeprav mi je bil tovrsten žanr do danes popolnoma tuj. Recenzija sicer ravno zaradi tega ni baš sofisticirana, ampak moj cilj je bil v bistvu predvsem to, da vas na film opozorim.

Which I did. Or what?

  • Share/Bookmark
Juliette (Lewis) and The Licks – se vam bejba zdi znana, pa ne veste od kod?

S tem bendom sem se prvič srečal predlansko poletje, ko mi je v roke prišla julijska številka francoske različice revije Rolling Stone, v katero je bil po vzoru Cosmoja in japonk, zapakiran cd plošček res hude kompilacije mladih bendov. Diefenbach, Jude in Dawn Landes so me tako navdušili, da sem takoj zloadal cele diskografije, za ostale bende s cd-ja pa si nikoli nisem zares vzel časa, čeprav mi je kar nekaj melodij z omenjene kompilacije prišlo v druga ušesa, kjer so ostale celo poletje.

Juliette and The Licks so se mi s komadom You`re speaking my language takrat predstavili v luči riot-girlovskega (a dokaj klasičnega) rokenrola – asociacija na Joan Jett se je kar ponujala. Čeprav mi je bila že takrat bolj všeč elektro-rock druščina Diefenbach (NME bi jih danes verjetno označil kot nu-rave), me Juliette and The Licks s svojim izrazito čustvenim nabojem, ki je deloval iskreno ter s svojimi perverzno catchy riffi niso pustili ravnodušnega.

Zguglal sem nekaj njihovih fotk (kot mi je v navadi, ko gre za bende z ženskimi vokali, pa ne serjite zdej po meni s kakšnimi oznakami á la seksist) in ugotovil, da Juliette odlično izgleda. Tako nekako se je končalo moje prvo srečanje z Juliette and The Licks.

Ko so objavili lajnap letošnjega Szigeta, kjer je bilo – z dokaj velikimi črkami – napisano tudi njihovo ime, sem se odločil poglobiti svojo poslušalsko izkušnjo. Kmalu sem ugotovil, da so tudi drugi komadi nadvse simpatični in zamikalo me je, da spet malo počekiram fotke pevke – Juliette Lewis. Huda bejba. Ampak faca mi je bila sumljivo znana. Pa ne v stilu: »mogoče je to deklica od prejšnjega petka«, temveč znana s televizije. Iz nekega filma. Hm …

Potem pa mi gugl ponudi tole fotko:

Cape Fear, jasno! Enaindevetdesetega je (v meni najljubšem Scorsesejevem filmu) fenomenalno odigrala nedolžnega otroka; deklico, katere očetu (Nick Nolte) se je maščeval zblazneli Robert De Niro. Ni ostala neopažena: bila je nominirana za Oskarja za najboljšo žensko stransko vlogo. Btw, Imdb mi je kasneje zaupal, da Cape Fear sploh ni bil njen edini omembe vreden dosežek v filmski industriji. Zdej pa mi bosta Short in Trip, ki sta bolj na filmih, rekla: “Doooooh, kako tega nisi vedel, dripac!”

Še nekaj fotk, ker jih v prejšnjem postu ni bilo nič :D

  • Share/Bookmark
Youtube je zakon (Melodrom, Niowt, Sphericube, Dubioza Kolektiv, Darkwood Dub, Silence, Brina, Traffic Religion, Ego Malfunction, Terra Folk, Intimn Frizurn)

Danes sem na Youtubu izbrskal celo vrsto zanimivih posnetkov bendov, za katere mi ni nikoli prišlo niti na misel, da se jih splača youtubat (že če njihova imena googlate, boste hitro končali).

Ker jih preveč, jih ne bom limal na blog, ampak bom samo nalepil linke.

Melodrom

Niowt
  • Freak (huh, da ni še Loverboya:/)
Sphericube Dubioza Kolektiv Darkwood Dub Silence Traffic Religion Brina Ego Malfunction Intimn Frizurn Terra Folk P.S.: Če koga zanima, na YT so tudi štrije videji od PP, pa se ne bom zdej delal, da sm jih včeri odkril:D

  • Share/Bookmark