Khhh, ne, ne gre za nikakršno poklicno deformacijo ali obsedenost z uporabniško izkušnjo. Razlog, da pišem tale post je … Guess what? Pejdž od Orto-bara. Da mi ne bi kdo očital kritiziranja brez vsake podlage ali, še huje, blogerske lenobe, sem se odločil, da bom namesto kratkega razpizditisa, sfural kar en mali research.

Danes torej ne morem drugače, kot da začnem z Ortom. Prihodnjič - morda še letos - pa bom malo skurcal še pejdže Saunda, placov na Metelkovi, kluba K4 …. Če ne boste totalno popljuvali tele objave, seveda

www.orto-bar.com

Ko prideš na pejdž se moraš najprej odločiti, če je tvoja povezava vsaj tako močna kot ISDN ali ne (no, že v tem uvodnem apelu sta dve slovnični napaki, ampak v le-te se danes ne bom spuščal). Kakor koli, tudi če imate optični kabel oz. najmanj 10mb povezave, na pejdž NUJNO odklikajte preko linka “Za tiste s slabšo povezavo” - v nasprotnem primeru vas namreč čaka pol minute mučenja s skrajno neposrečenim flashem.

Navigacija se nahaja na desni. Zakaj? Pitaj Boga! Če sem to videl že kje drugje? Ne. Sicer pa … glede na to, da je že vsebinski koncept strani kinda stupid, se tudi pri navigaciji iz dreka verjetno ni dalo narediti torte. Zgodovina - Predstavitev - Koncerti - Slike - Novice. LoL.

Ko klikneš “Zgodovina”, na črno-rjavo-sivem sajtu vidiš tri fotke. V glavi pa napis “Zgodovina koncertov in zgodovina na sploh”. Must be joking. Logo “Orto” seveda ni polinkan na “home”, tako da zgubiš še 10 sekund, da ugotoviš, kam so glavonje postavile povezavo za nazaj.

O nekonsistentnosti (in ogabnosti) designa ne bom pisal. Kakor koli, ko odpreš povezavo “Predstavitev”, naletiš na tri zemljevide, nekaj telefonskih številk in tri mejl naslove (kermu kurcu na čast so objavljeni TRIJE mejl naslovi?).

Ko klikneš “Koncerti”, prideš to seznama koncertnih dogodkov, katerega glavni problem je to, da je napisan tako, kot bi bil na papirju. Ne premore niti tabel, kaj šele “pametnih” search-filterjev. User friendly? Fakof!

Meni “Slike” spet preseneti, pa čeprav se zdi, da ne more nič več presenetiti. Do galerij vodijo trije nagravžni porno-bannerji, če pa hočeš recimo videti slike s koncerta Slona in Sadeža, te to stane natanko štiri klike. Aja, pa še štiri nazaj, link za “home” se v tako razvejani žični strukturi sajta pač nikomur ni zdel smiseln.

Če slučajno delaš research za blog (to je po moje edini način, da po tem pejdžu še vedno klikaš), ti ostanejo še “Novice”. Klikneš nanje in ugotoviš, da jih ni. Ne gre za to, da še niso dojeli wordpressovega templejta oz. možnosti naročila na rss-feed; novic pač sploh NI.

Kolaža povezav v središču vstopne strani sploh ne bom komentiral, ker mi počasi zmanjkuje besedišča.

Raje mi povejte, kako je možno, da leta 2007 nekoga še vedno tako boli kurac, če ima najslabši pejdž na svetu? Ali torej dejansko še vedno obstajajo enoceličarji, ki še niso dojeli, da je predstavitev na spletu … erm … precej pomembna?

Snemajo se dokumentarci, izdajajo se Zborniki, prirejajo se okrogle mize. Nostalgija, ki žari iz vedno istih tipov, se očitno dobro prodaja. V zadnjih letih ne mine več noben pomembnejši datum iz zgodovine punka, ne da bi bil deležen vsesplošne (medijske) pozornosti. Ta mesec praznujemo trideseto obletnico prvega punk koncerta na območju nekdanje Jugoslavije; Pankrti so zgodbo, za katero je Boris Čibej pozneje dejal, da je za zgodovino slovenskega naroda enako pomembna kot Brižinski spomeniki (in bolj kot 57. številka Nove Revije), začeli 18. oktobra leta 1977 s koncertom na Gimnaziji Moste.

Ne glede na to, da sem tudi sam na trenutke velik nostalgik, ne maram nikakršnega nasilnega vzbujanja nostalgije – zato, ker se to zelo očitno dogaja v funkciji pospeševanja prodaje. V teh dneh je npr. treba prodati karte (ki stanejo kar 22€) za koncert 1.12. 2007 v Tivoliju, kjer bodo nastopili Pankrti, Niet in Paraf, zato se je o punku včeraj razpravljalo na FDV-ju. Organizatorji včerajšnje okrogle mize se njenega resničnega namena sploh niso trudili skriti, saj so obiskovalcem na koncu razdelili »flajerje« oz. stiskana vabila na že omenjeni koncert. Zakaj bi kdo hotel obiskati (punk) koncert, ki se ga propagira še bolj na silo kot pralne praške? Zakaj bi kdo hotel prisostvovati dogodku, ki bo Pankrtom pomagal dokončno uničiti kult o sebi, Nietom zagotovil prvo mesto na lestvici najbolj na silo izpeljanih glasbenih vrnitev vseh časov (dokler ne udari kakšna Nirvana), obiskovalca pa olajšal za dvajset bruseljskih?

Naj spomnim, da so leta 1980 ob dnevu mladosti v študentskem naselju punk skupinam prepovedali nastopiti, da je v Trbovljah konec septembra izbruhnila prva afera zaradi prepovedane likovne razstave in plakatov Neue Slowenische Kunst, da so zaradi družbeno kritičnih besedil in provokativnosti punk obravnavali v ZSMS in drugih političnih telesih, ki so skrbela, da ljudje samoupravnega socializma in kulture »ostanejo na pravi poti«. Kot bi rekel Žižek v tekstu z naslovom Nekaj misli po vprašanju ideoloških predpostavk punka: reakcija na punk je bila nadvse pomemben del samega punka. Izjava, ki je zgolj javno izrekla tisto, kar so itak že »vsi vedeli in vedeli, da je vsak vedel«, je takrat delovala nadvse eksplozivno, saj se je sistem reproduciral ravno skozi to, da se o stvareh, ki so jih »vsi vedeli«, ni govorilo. Ampak reakcije ni več, opisan tip izjave pa nima več nikakršne teže. Punk je zagovarjal užitek v ekscesu na vseh možnih ravneh in ravno v novem sistemu vrednot, ki jih je vzpostavil med skupino mladih, je bil srh njegove političnosti. Tako morda lažje razumemo, da taisti punk v sistemu, ki spodbuja in celo propagira ravno ekscesne užitke, nima in ne more imeti nikakršne kulturne, ideološke in politične vrednosti. Morda zgolj tržno – glede na skromno udeležbo pri včerajšnjem dogodku je tudi slednja zgolj vprašljiva.

No ja, lahko še vedno propagira užitke, ampak, če parafraziram Brechta v Beraški operi: kaj je uboga avantgarda »provokacija« proti provokaciji, ki jo realizira oblast?

Šit, kako sem cheap. Že po štirinajstih dneh faksa blogersko snov kradem s predavanj! Ampak ni tako hudo. To je bil samo povod. O svojem izrazoslovju razmišljam že dolgo časa. Res.

Profesorica, ki ji študentje na FDV-ju rečejo Pigeon, me je danes dopoldne pripravila do razmišljanja o javni rabi slovenščine. Ker sem se že v obdobju obveznega šolanja (morda neupravičeno?) imel za nekoga, ki ima s tem jezikom malo lepši odnos od večine sošolcev, mi za lastno nedoslednost pri zapisovanju interesnih terminov ni vseeno. Pa niti ne gre za to, da bi samo jaz bil nedosleden. Ljudje z RŠ - prav tako pa tudi kao eminentni pisci v konvencionalnih medijih (Akrapović, Ogrinc in druščina) - so v tem oziru isti luzerji. Toporišič ali pa Korošec najbrž še dolgo ne bosta vedela kaj je npr. off-beat, zato se odsotnosti slovenskih sopomenk itak ne zavedata.

Ergo, že med predavanjem sem se odločil, da bom z vami danes razčistil nekaj problemov s področja slovenskega glasbeno-kritičnega besedišča. Zraven besed, pri katerih mi med tipkanjem največkrat zastane disk, sem na hitro pripisal nekaj posiljenih poslovenjenk¹, sedaj pa … Pomagajte!

jam (session) - jam?

riff - rif?

beat/off-beat - najbrž bo najbolje, če obstaneta kot - za-vedno citirani?

flow - lastnost tistega, ki teče? tekočost? blah!

groove - živost?

interlude - vmesje, lol?

gain (in tisoči ostalih kitarskih efektov!) - ???

setlist - am, setlista?

line-up - seznam nastopajočih? Neee!

scratch - pojma nimam

bis - podaljšek ?

slap - pojma nimam pt.2

fretless bass - bas brez prečk je malo bosa, ha?

noise - pojma nimam pt.3

P.S.: Punk za mene nikoli ne bo pank, prav tako blues ne bluz, ne poskušajte niti s kakšnim rokom ali džezom, lepo prosim, vse prevzete besede, ki v muziki poimenujejo zvrst, so tako hudičevo odvratne!

1. waaaw, ta pa bi bla za v SSKJ! [↩]

- Ker imam občutek, da sta vam bila prva dva dela kar všeč, sem se odločil, da tej temi posvetim še en¹ - post.

Avstralski elektro duo B(if)tek sestavljata lezbijki Kate Crawford in Nicole Skeltys. Njuna glasba je zame zadnje čase eno prijetnejših odkritij. Na Youtube sem našel samo en njun video; priredbo Cliffa Richarda z naslovom Wired For Sound z gostjo Juliee Crusie.

[youtube]zn9mN69vu6Y[/youtube]

Pretty, huh?

Ne vem točno, kako mi je uspelo za tako dolgo pozabiti na Anthonya Hegartya (Antony and the Johnsons). Če se vam dopade folkovsko obarvan rock, ki v (še posebej v živo!) ne skriva kabaretnih tendenc, potem Anthonyevo glasbo morate imeti radi.

[youtube]S-NziGE6DVY&[/youtube]

Patrick Wolf je eden izmed najbolj priljubljenih glasbenikov na svetu, ki so taggani kot slightly experimental. Občudovanja vreden je njegov občutek za to, kako violino vključiti v elektro kompozicijo. Ima kar nekaj tr00 fanov, po drugi strani pa ima tudi v mainstreamu kar izdelano ime. Ne bom trdil, da je gej, ker nisem prebral v nobenem zanesljivem viru, ampak si ga bom dovolil soditi po fotkah, ker dečko na vseh izgleda jako feminilno (slika spodaj) …

Če vas zanima še en video:

[youtube]HeR9_7cACUc[/youtube]

P.S.: Queercora nisem pozabil omeniti, vendar- tbth- sem predkratkim šele zloadal nekaj bendov iz te scene, pa mi ni bil še noben posebno všeč, tako da bi bilo kakršno koli pametovanje o omenjenem gibanju z moje strani brezpredmetno. Je pa članek v wikipediji dokaj izčrpen, če koga zanima več.

1. če bo zadnji ali ne, ne vem, ker me lahko naslednji spet kdo tako navdihne kot tokrat B(if)tek [↩]

Kje so časi, ko je vsak peti glasbenik z lahkoto prodal pol milijona izvodov albuma, ki je potem pozlatel. Tudi tistih, ki so prodali več kot milijon izvodov cedeja, ni bilo prav malo. Ti albumi so bili platinasti, najbolj kultni večdestkrat (AC/DC - Back in Black, Pink Floyd - The Dark Side Of The Moon, Beatlsi s Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band, večkrat tudi Celine Dion), album, ki pa velja za najbolj prodajanega v zgodovini, pa je platinast postal kar stokrat (Thriller, Michael Jackson).

Leta 2006 se je od vseh v tem letu izdanih albumov, najbolje prodajal Disneyev High School Musical soundrack. 20 milijonov prodanih kopij je danes enormna številka, petnajst in več let let nazaj pa je pomenila zgolj nadpovprečno prodajan album.

Yahoo je poštekal, da naklada ni več relavantno merilo za popularnost (Amy Winehouse, ki je trenutno orto priljubljena, v V. Britaniji ni prodala niti štirih milijonov izvodov svojega prvenca Back to Black); tovrstno merjenje so digitalizirali; namesto tistih platinastih vintage skulptur, pa bodo podeljevali tele fukiš vijolične slušalke.

Jebiga, cedeji niso, če se mene vpraša, nič manj out kot vinilke. Ok, če nekoga worshippaš, imaš doma, jasno, vse originalne izdaje. Tudi vinilke.

Štekam, da je muzika avtorsko delo in da je downloadanje neke vrste kraja. Ampak, zakaj se potem ne vzpostavi ena res dobra spletna glasbena trgovina (z malo več ponudbe kot jo premore kakšen iMusic) in ne ukine izdajanje cedejev?

Majkemi, manj bi kradel.

Idejo za tole sem v bistvu dobil v Tadejevem komentarju na moj prejšnji zapis.

Jaz mejo, do katere bi poslušalci morali priti, vidim pri stališčih glasbenika, ki se tičejo družbe. Torej, dol mi visi, koliko hamburgerjev pospravi Frank Black, čisto vseeno mi je s kom se poriva Just Jack, pa tudi to, če je Nic Offer na odru tako kul zato, ker je čist’ na cukrih ali mu to uspeva, ko je clean, ni nekaj, kar bi me posebej zanimalo. Vendar … Nikakor mi ni vseeno, kaj o debelosti pristavi Frank Black, kako svojo spolno usmerjenost komentira Just Jack in kaj ima o drogah povedati Nic Offer. Ne gre zgolj zato, da bi me kakšno dotično stališče nekega glasbenika zmotilo šele, ko ga le-ta izdahne; še bolj me iritira, če se odgovoru (na neosebno vprašanje) izogne.

Primer: približno dve leti nazaj sem v Mladini bral intervju s Tomijem iz Siddharte. Junca so vprašali, kaj si misli o izbrisanih (ki so bili takrat pač glavna politična tema), pa je odgovoril, da o tem pa RES nima mnenja. Dumb-ass najbrž nikoli ni pomislil, da njegovo mnenje (sicer večinoma pri puncah v poznem otroštvu ali v začetku pubertete) pa le nekaj šteje. Da bi s konkretnim (in jasno, nediskriminatornim) odgovorom naredil majhno dobro delo. Njegov nonšalanten odgovor se mi je zdel še toliko bolj sporen zato, ker vprašanje res ni bilo diskutabilno. Šlo je za temeljne človekove pravice, za retorično vprašanje novinarja, ki je hotel nekaj povedati skozi Tomijev mikrofon. A jebiga, tip ni poštekal fore.

Kako pa vi gledate na stvar?

P.S.: Omfg, omfg, našel sem intervju. Dejanski odgovori so še bolj debilni, kakor tisti, ki sem jih imel v spominu. Tomi je proti gradnji džamije, za izbrisane, pa sploh ne ve, kaj so. Klikni!

… kot sem obljubil, nadaljujem z načetim.

Marc-Almond, pevec skupine (dueta, ekšli) Soft-Cell, se krščanskemu svetu ni zameril le zaradi svoje spolne usmerjenosti: bil je tudi član t.i. Church Of Satan. Njun ¹ največji hit, pesem Tainted Love, je bila ena prvih pravih mainstream uspešnic, kar jih je iz VB naplavil t.i. new wave. Sam sem (nekje na začetku pubertete) celo mislil, da je pravi avtor omenjenega komada Robert Smith - yup, that`s how great it is …

Jón “Jónsi” Þór Birgisson, je kitarist in pevec trenutno verjetno najbolj popularnega post-rock benda na svetu - Sigur Rós. Če delaš tako odbito muziko, namesto angleščine uporabljaš islandščino ali celo jezik, ki si si ga izmislil sam (hopelandic) ter si povrhu vsega še gej, najbrž ni najlažja stvar na svetu na jebenem MTV2 prehiteti Arctic Monkeys. No, Jónu (s Sigur Rós) je to uspelo kar nekajkrat.

Caushun me (za razliko od vseh ostalih, ki nastopajo v moji novi rubriki, lol, rubriki) z glasbo ni posebej impresioniral. Ko gre za rap, še vedno palim skoraj samo na N.W.A. (and alikes), ampak v tej s homofobijo prežeti kulturi (z nekaj res redkimi izjemami), je Caushun definitivno ime, vredno omembe - velja namreč za prvega črnega raperja, ki se je avtiral kot homoseksualec in podpisal z véliko založbo.

Luther Vandross je bil lastnik najlepšega glasu soula vseh časov, če se mene vpraša. Nikoli se ni deklariral kot homoseksualec, čeprav tovrstnih namigov ni niti zanikal. Za LGBT kulturo dokaj bedno, da se na tak način skriva nekdo, čigar glas ima takšno moč. I mean - the power supreme.

Edit: še vsaj ene babe, kot me je smiselno opozorila AndyBaby; naslednjič bo pa razmerje obratno:)

Tegan And Sara je umetniško ime, pod katerim se skupaj predstavljata enojajčni dvojčici Tegan Rain Quin in Sara Kiersten Quin. Lezbični sestri iz Kanade so na turnejo kot support act s seboj vzeli že Neil Young, Ryan Adams in The Killers, tako da se jima za razpoznavnost že dolgo ni treba bati. Sta pravi must-hear for every indie hipster; za back-vokale sta glasove med drugim posodili Against-me! in Melissi Ferick, eno izmed njunih prvih pesmi, Walking with a ghost, pa se je spravil prirejati sam Jack White (Mister Creative). Get the picture?

P.S.: Njun najnovejši album, The Con, je star šele kakšen mesec. Download!

1. od Soft Cell, jasno! [↩]

Vedno, ko zasledim kakršne koli sezname gejevskih glasbenikov, se kar malo zamislim, s kako cheap ikonami se LGBT kultura kiti. Pa niti slučajno ne gre za to, da med homoseksualci ne bi bilo ogromno genialnih glasbenikov, problem je v tem, da povprečnemu geju - ravno tako kot povprečenemu strejtu - pač ne nese veliko dlje od Eltona Johnna, Janis Joplin, Freddieja Mercurya ali (v najboljšem primeru) Melisse Etheridge. Dragi moji, there are more where those come from!

Danes bom predstavil štiri malo manj konvencionale homoseksualne glasbenike, pa ne zato, ker bi mi to, da avtor/ica glasbe je oz. ni strejt kar koli pomenilo, temveč zato, da bo še bolj očitno, kako butasti in ponavljajoči se seznami s tovrstno vsebino se dejansko objavljajo marskikje drugje.

Debbie Googe je bivša basistka verjetno najbolj kultnih shoegazerjev na planetu (My Bloddy Valentine). Svoje spolne usmerejenosti ni nikoli skrivala, je pa res da si iz nje ni naredila full-time joba, kar se meni zdi zgolj kul. Kmalu po odhodu iz MBV je s svojo partnerko, Katharine Gifford (ta je prej muzicirala pri post-rockerjih Stereolab), ustanovila superskupino Snowpony (na sliki spodaj), ki deluje še danes.

Rob Halford (s čisto nič pomenljivim vzdevkom God of Metal, slika spodaj) pevec heavy metal skupine Judas Priest, se je avtiral šele leta 1988. Takrat je bil že dovolj velika legenda, da so ga bolj kot ne sprejeli tudi najbolj zagovedani metalci.

Bruce Wayne Cambpell a.k.a. Jobriath, že pokojna ameriška legenda glam-rocka, je leta 1983, star 37 let umrl za AIDS-om. Izdal je le dva kratka albuma, ki pa bosta med tr00 glamerji verjetno za vselej aktualna. Zanimivo je, da je njegovo delo odkrito občudoval Mozz (Steven Patrick Morrissey, pevec skupine The Smiths), tudi sam avtiran homoseksualec. Morrissey je po mnenju mnogih (le-temu se pridružuje tudi moja malenkost) najizvirnejši in najbolj svoj songwriter v zgodovini - jasno tudi izven gej-konkurence.

Morrissey v majici z Jobriathovim motivom …

… ter Jobriath himself.

P.S.: Post bo po vsej verjetnosti dobil še kakšno nadaljevanje, ampak za danes naj bo legend dovolj, ker imam s predolgimi posti na Blogosu slabe izkušnje:D

Tale blog bo manjši osebni izbruh, na tak način na blogu, če se le da, ne pišem. Ampak tokrat je moja blodnja povezana z glasbo in nenazadnje … z mojim blogom. Torej paše na blog. Kot ata na mamo.

Sam kar naprej na nek način promoviram alternativno glasbo (vem, izraz je glup, ampak v tem konteksu vseeno najboljši). Kar naprej vabim na neke evente, o Szigetu sem pisal kot plačan piarovec, danes sem se celo zalotil, kako na Deus-ex-mashininem blogu dobesedno reklamiram hrvaški VipMusic festival.

Je to dobro ali slabo za tisto glasbo, ki jo imam najraje?

Na prvo žogo bi rekel, da dobro. Mogoče kakšnemu bendu, ki si to dejansko zasluži včasih “prodam” kak cd ali pa čisto malo povečam sicer slab koncertni obisk. Ampak, to je na prvo žogo.

Če pomislim malo bolj filozofsko ali morda - črnogledo, moje dobro delo deluje kot veter v napačna jadra. Si dejansko želim veliko ljudi na koncertih, ki izpadejo tako real in tako domače ravno zato, ker jih mass-media ne pokriva najbolje? Si dejansko želim, da se še nekaterim redkim neodvisnim bendom zgodi hardcore mainstreeam kapitalizem z ogabnimi spoti, imidž po navodilih ljudi z vélike založbe in, najhuje, sound po navodilih producentov?

Ne, res ne. Torej, če bi jih več delalo to kar delam jaz, bi majhno dobro delo postalo veliko slabo delo.

Paradoksalno.

Or what?

Že nekaj časa mi leži na duši početje mojega matičnega študentskega kluba. Njihova najljubša dejavnost je organiziranje koncertov pijanskih žurk po celi dolini: naj bodo to koncerti v Kokarjih, tradicionalne prireditve kot sta Flosfest in pa Lučka noč, ali pa rečička mladinska veselica, ki se je letos zgodila prvič.

Sam bolj kot ne vse koncerte delim v dve skupini: eni so zabavni (ti so po defaultu profitabilni), drugi pa imajo neprimerljivo večjo kulturno vrednost, ki naredi minus organizorja legitimen.

Iz te delitve izvira problem, ki ga imam z razumevanjem delovanja omenjenega kluba. Organizirajo bolj kot ne koncerte, ki so so izrazito mainstreamovski. Da smo si na jasnem: sam nimam nič proti bendom kot so Mi2, Siddharta, Orleki ali pa še kaj veliko bolj turbofolkovskega. Je pa res, da jih, bolj kot umetnost, dojemam kot del zabavne industrije. Njihovi koncerti se načeloma namreč dobro prodajajo. V katero koli selo pridejo, imajo na koncertih zavidanja vreden obisk. Oni so - v sicer malih, recimo jim slovenskih - glasbenih finančnih okvirjih manimejkerji. Ne hodijo v službo, ker spodobno živijo od takšnih in drugačnih veselic. S tem še vedno ni nič narobe.

Ravno tako kot bendi, se tudi organizatorji prireditev delijo v dve skupini. Nekaterim organizacija koncertov predstavlja službene projekte, zato je - jasno - njihov glavni cilj zaslužek. Takšen tip organizatorja ponavadi pripravlja koncerte izrazito mainstreamovskih izvajalcev. Ko po koncu potegne črto pa - predvidevam - ugotovi, da je nekaj zaslužil. Če ne od vstopnin, pa od pira in golaža. Drugi tip organizatorja je entuziast. Verjetno dela zato, ker ima glasbo rad. Poskuša ustvariti projekt, za katerega že vnaprej ve, da mu ne bo prinesel dobička. V Kokarje npr. pripelje Dubiozo Kolektiv (On the edge, David Verbuč) in za kulturni utrip nekega kraja v eni potezi naredi več kot prvi tip organizatorja v nekaj letih.

Moram reči, da spoštujem oba tipa organizatorjev: tiste, ki znajo iz koncertov delati denar in tiste, ki v organiziranju le-teh vidijo nekaj drugega. Ampak, tole me muči: občutek imam, da imamo pri nas tretji tip organizatorja - ta organizira pijanske veselice z najbolj mainstream bendi (kot prvi tip organizatorja), klubu pa prinaša izgube (kot drugi tip organizatorja). Minimalno 1000€ na eno tako globoko noč. In vedno znova slišim, da ne gre drugače.

Bolj izkušeni, prosim povejte mi, kaj je narobe z mojo/njihovo matematiko?