Arhiv za kategorijo 'Še topli CD-ji'.
Smashing Pumpkins – American Gothic

i) Uvod

Glede na to, kakšnega hc fana glumim, bi se spodobilo kakšno reči o novem izdelku skupine Smashing Pumpkins …

ii) Terminologija

Ime EPja verjetno izvira iz Billyeve fascinacije nad sliko Granta Wooda iz leta 1930, ki nosi naslov – American Gothic.

iii) Analiza družbene in produkcijske prakse

Na ploščku, ki je na zmačkan prvi dan letošnjega leta izšel na iTunesu, so štirje unplugged komadi (Rose March; Again, Again, Again; Pox; Sunkissed). Kot producenta sta se podpisala Corgan in Chamberlin. Razlog za release (bi napisal izdajo, pa bi kdo narobe razumel), naj bi bila prva pesem na plošču – Rose March. Smashingi so jo igrali v Hotel Café v L.A., na eventu, ki ga je organizirala Rachel Fuller, žena vélikega Peta Townshenda.

“Afterwards, Pete came up to me and asked me if we were putting that song on Zeitgeist. I told him we weren’t, and he told me I was crazy. That stuck with me – Pete certainly knows more than I.”

(Billy Corgan)

iv) Analiza oblike

Ništa mudro.

v) Analiza virov:

Klik!

vi) Sklep

Muzika je še vedno kul. Bolj kul kot kar koli na Zeitgeistu (razen That’s the way my love is, mogoče). Ampak če se spomnimo unplugged poskusov iz časa MC&tIS in si zarolamo npr. Landslide, je jasno, da … khm … je bilo že boljše. Moja diagnoza je, da komadom manjka skupinskega inputa. Besedila in “guitar work” ter bobni zvenijo fajn, a vse skupaj spet spominja na Zwan (na Billya in njegovega bobnarja).

  • Share/Bookmark
The Rakes spregledali pravi singl – Suspicious Eyes

The Rakes je londonski četverec, ki se je izven Otoka uveljavil bolj kot ne zato, ker je imel na turneji You could have it so much better čast spremljati velikega brata. Njihov prvi singl s prvenca Capture/Release, 22 Grand Job, se je – tudi na celini – dobro prijel. Meni ni bil ne vem kako všeč, ampak majority knows best.

Nedavno so izdali svoj drugi album z dvema zelo povprečnima singloma: The world was a mess but his hair was perfect in pa We danced together. Tokrat napačna singlov izbira sploh ni diskutabilna: na albumu se namreč skriva biser, s katerim so The Rakes prekosili sami sebe: Suspicious eyes. Pesem je bila menda napisana kmalu po terorističnem napadu v Londonu, večplastna situacija v družbi pa je predstavljena skozi več oči; londonskemu playboyu Donohoeju, siceršnjemu pevcu skupine, se za mikrofonu pridruži mladi musliman (ki ga odrepa Raxtar) in mati samohranilka (ki jo odpoje Laura Marling).

Gostovanja (featuringe) imam nasplošno rad. Velikokrat namreč pride do izredno zanimivih vokalnih kombinacij in lahko bi rekel, da je komad Suspicious eyes je šolski primer tega:

YouTube slika preogleda

Oh God I’m running late again I don’t believe this

Another Wednesday morning on the train to work And my weekend spread into the middle of the week I’m boozing every night, 3 hours sleep Check all the people then stare at my feet Guy next to me pretend to read the Metro Sort of bloke who calls everybody bro But only met a black guy at Uni though And the lady with the kid watches the guard meet the train

Suspicous Eyes Looking for the end Suspicous Eyes Looking for the end

A young Asian guy with a rucksack on his back Jumps on the tube, is he ready to attack? God just imagine it being all over, stuck in the tube with nowhere to go All the smoke and confusion, stuck in this dark coffin The man with the paper, he moves from his seat Why did that kid stand so close to me? I’m sick of them moaning that they’re being picked on, when its them running round with the bombs I’ll grab the kids, leave Londons town

Join a white flight to Surrey and beyond

Suspicious Eyes Looking for the end Suspicious Eyes Looking for the end.

These people are assuming who I am, but they’re wrong Got a beard and a bag so they think I got a bomb I saw everyones reaction soon as I stepped through the door All acting like they’ve never seen a brown person before The guy infront of me, he should be reading his paper I’m checking my watch cos there’s an interview that I’m gonna be late for Everytime I step on the tube, theres a dude in his suit who aint got no manners, doesn’t he know staring is rude? And if you’re so scared, move! I’ve just stopped caring I’m off at the next stop mate just keep staring

Suspicious Eyes Looking for the end Suspicious Eyes Looking for the end

P.S.: “spot” je delo fanov. Očitno nisem edini, ki misli, da bi si komad zaslužil ekranizacijo bolj, kot uradna singla.

  • Share/Bookmark
Editors. Za prvič.

No, čisto prvi ni. Prej sem nekaj pisaril (ništa mudro!) na last.fm journalu. V angleščini, izključno o muziki, ki mi je, jebiga, pač največja strast.

Editors, sem rekel.

Njihov prvenec The Back Room, ki je izšel isto leto kot čudež imenovan Arctic Monkyes (pa ne bomo sedaj o tem, če je le-ta over-rated ali ne, s tem sem se ubadal že na zgornjem naslovu, pa nisem prišel daleč) je ostal- predvsem zaradi AM – v ozadju. Same pozornosti fantom iz Birminghama vsaj v Veliki Britaniji sicer res nikoli ni manjkalo – že ko so bili še Snowfield (torej ko so bili še unsigned) se je o njih veliko govorilo. Ampak vedno zgolj kot o britanskih Interpol ali pa, v najboljšem primeru, Joy Division y-generacije. Novinarsko, pa tudi geekovsko omenjanje Editors izključno v opisanem kontekstu, je – se mi zdi – stvarno glupo.

Dejstvo je, da fantje ne odkrivajo tople vode, ampak zvenijo dobro in – zvenijo sveže.

Kaj pa vem, pri Editors me bolj kot asociacitvnost na – meni sicer ljube Joy Division ter Interpol – fascinira turobno vzdušje, kakšen čaroben kitarski rif in pa nekatera res touchy besedila. Deževno-temačen, pa vendar nekako pozitiven mood, ki ga njihova glasba sprošča. Bitter-sweet! Skoraj malo kjurovsko … Fak, storil sem skoraj točno to, kar me načeloma moti. Ampak ni bilo čisto točno to: navajanje imen nekaterih drugih bandov zgolj in samo za lažjo ubeseditev nečesa tako izmuzljivega kot so vibracije ob dobri glasbi pač ni enako kot prisilno uokvirjanje vplivov nekega banda za bolj tehten zapis. Nekateri hočejo novo glasbo, ki jo predstavljajo, bralcem namazati na kruh.

Najboljša recenzija je takšna, v kateri se pisec najbolj razodeva.

Kleemar, del PNC, o katerem bom še pisal, se na svojem myspace-u res zabavno norčuje iz glasbenih novinarjev, ki postavljajo vprašanja v smislu “Katerih 17 glasbenih izvajalecev je najbolj vplivalo na vaše delo?”.

“Influences? Aerosmith, Air and some other band I can`t remember!”

Zaneslo me je, tole je sort-a brez repa, brez glave. Hotel sem samo povedati, da je novi album skupine Editors (An end has a start) že online: it has leaked like quite some time before the official release. Všeč mi je, čeprav sem upal, da bo malo bolj – in ne malo manj – goth od prvega. Prve vrstice s CD-ja, ki so se mi vtisnile v spomin in se že cel dan – tako kjurovsko, res bitter-sweet! – s skirojem furajo po mojih možganih.

I can’t shake this feeling I’ve got . My dirty hands, have I been in the wars? The saddest thing that I’d ever seen were smokers outside the hospital doors …

Torej, tale blog bo more or less o glasbi. Upam, da s čim manj Akrapović alike izrazi (a la ironija samoimplicirane katarze pri cikličnem subjektu kitarskega kruha) in čim več osebne note.

O An end has a start pa obširneje kdaj drugič, zaenkrat sem ga namreč poslušal samo trikrat )

  • Share/Bookmark