Arhiv za kategorijo 'Sziget 2007'.
Sziget report pt. 2 (muzika)

Kot sem obljubil – še drugi, verjetno res zanimevejši del mojega vidika letošnjega Szigeta: nekaj besed o koncertih. Da ne bi česa izpustil, jih bom popisal kar kronološko. Torej …

0. dan …

… se je dogajalo samo na Guinness Insomnia Podium stejdžu, kjer so že na day zero začelo postavljati svetovni rekord: najdaljši koncert na svetu – teden dni žive glasbe (brez premora). Hétfő Este Blues Band so bili prvi, ki smo jih videli. Možje v kar zrelih letih so žgali res posrečen blues z dokaj hardrockerskim soundom. Morda bi njihov nastop izpadel še bolje, če bi pevec namesto petja kar ves čas igral na orglice, ampak vseeno, za ničti dan in dokaj nepomemben oder, je bilo več kot kul. Za njimi so na oder stopili Polite Notice, ki so poskrbeli za prvi res pravi feeling. Neke vrste bossa nova bend, ki je očitno več srkal iz cool jazza kot pa iz sambe, nas je – vse po vrsti – navdušil. Za razliko od HEBB, so – ko smo jim dali vedeti, da jih ne razumemo – med koncertom govorili v angleščini. Lep zvok, kul izbor prired, nekaj posrečenih avtorskih komadov in lušna pevka … We took it. Na GIP stejdžu kasneje nismo več gledali celih nastopov, vendar moram reči, da ni bilo nič kar smo ujeli, niti pol tako dobro kot tale dva benda. V naslednjih dneh je oder v bistvu postal neko cheap-ska prizorišče, ampak se nismo pustili motiti, saj je bilo ponudbe drugje več kot dovolj …

1. dan …

… smo z Nitzer Ebb začeli na glavnem odru. Angleški industrial duo, na odru v bistvu v trio spremeni tolkalistka, ki je – res! – čisto podobna Claudiji Schiffer. Ikonografija benda močno spominja na tisto od Laibach, muzika pa je še bolj elektronska od omenjenih slovenskih kolegov. Mogočna drža in suveren nastop, ki sta značilna za bolj kot ne vse industrial bende, sta delovala dovolj dobro, da je bila uradna otvoritev festivala več kot dostojna.

Za njimi so na glavni oder stopili Mando Diao. Švedski rock-revival bend, ki mu – kot je modro ugotovil Trip – vsi po krivem očitajo podobnost z Arctic Monkeys, saj so bili na sceni pred njimi, so spet1 pokazali, kako zelo rokenrol so. Odšpilali so bolj kot ne vse hite, z besedičenjem pa niso pretiravali (a so vseeno povedali dovolj, da nihče ni imel občutka, da igrajo sami zase). Sound je bil lep, izvedbe pa na nivoju. Po petnajstih minutah njihovega igranja, se je dobesedno razmetavala že dobra polovica občinstva. Well done!

Ker nas madžarski pop-rock band Quimby ni zanimal, smo se odločili za pavzo, čas pa izkorstili for one beer or maybe another. Pred glavni oder smo se vrnili, ko je s skupino nastopal Manu Chao. Po občutku bi rekel, da je bil to z naskokom najbolj obiskan koncert na celem Szigetu. Bilo bi logično: to je glasba, ki je pred glavni oder bržkone prignala pol world-villagea, po drugi strani pa je dovolj pop, da je zanimala tudi tipično mainstage publiko. Aja, pa še to: izrazito medgeneracijska je, zato verjetno ni bilo malo starejših ljudi, ki so si zgolj za ta nastop zagotovili dnevne vstopnice. Vzdušja ni bilo težko čutiti, a, če sem čisto iskren, smo si z druščino koncert ogledali zelo površno. Bolj iz ozadja in niti ne do konca, ker smo bili enotni, da moram biti čim prej na Stricu.

Unkle je pripravil prvi res pravi vrhunec. Vse skupaj je zvenelo veliko manj downbeatovsko kot na albumih, v bistvu se je v šotoru wan2 zgodil like res hud žur. Legendarni James Lavelle je, skupaj z relativno novim pajdašem – Richardom Filom pripravil pravo elektro veselico. Eminentnih gostov (Ian Brown, Josh Homme, Ian Astbury, Thom Yorke), ki Unklu posojajo glas na albumih, sicer na koncertu ni bilo, a tega najbrž tako ali tako ni nihče pričakoval. Veliko komadov je odpel File, nekaj (mislim, da dva) Lavelle, vélika imena pa so nekajkrat zazvenela tudi s posnetka. Publika je bila navdušena, mislim da v dvorani ni bilo nikogar, ki ne bi cel koncert muval. Kaj naj sploh še rečem o tem dogodku drugega kot to, da je bil madafakin awesome?

Tudi 2. dan smo začeli na mejnstejdžu: Kaizers Orchestra2, s svojim folk-rockom publike niso pustili ravnodušne. Poleg nekaj res dobrih komadov, mi je bil spet všeč celoten performans: pianist v gas-maski, razmevanje in razbijanje po sodih … Edino, kar me je v bistvu motilo, je bil folkovski odnos do publike. Kar naprej neki roke gor tisti na desni, pa roke gor tisti na levi, pa say halleluyah, pa say kaizers, pa say yeah – pa fakof, nisem jaz tu za to, da se bom obnašal ko opica. Tovrstno vmešavanje občinstva v nastop je do ene mere sicer simpatično, a sicer dober norveški bend, je zadevo pripeljal do meje absurda. Didn`t like that.

Gentlemana nismo šli gledat, ker smo se z druščino strinjali, da je kreten.

Haha, kar nasmejim se, ko se spomnim naslednjega koncerta: The good, the bad and the queen. Damon Albarn je bil točno tak, kakršnega si verjetno predstavljate. Zagrenjen in ciničen – working class hero. A čisto simpatičen, če pač veš, kaj od njega pričakovati. Bolj kot ne do konca koncerta je bil tiho, večino časa je sedel za klavirju (ki je stal skoraj na koncu odra), kadar ni mežal, je gledal s totalno steklenimi očmi. Vmes je zamrmral nekaj kot “It’s such a pleasure to be here,” na koncu pa izvedel res duhovit odhod z odra: v zadnjem komadu je rekel:”I think we`ll go now“, potem pa štel do tri, ko je utihnila muzika in so vsi zapustili oder. Folku ni bilo jasno nič spljoh. Sploh tistim lahkovernežem, ki so mislili, da bodo slišali kaj od Blur ali morda celo Gorillaz. Tudi meni se je nastop zdel rahlo čuden, a ponavljam, simpatičen.

Po tem koncertu smo se z druščino prvič razšli: dva sva (ne me vprašat’ zakaj, pač v tistem trenutku se mi je odločitev zdela izredno kul, zdaj mi je malo žal) odšla do Hammerworld stejdža na Soulfly, ostali so ostali na glavnem odru, kjer sta jih zabavala – Chemical Brothers. Kakor koli že, po presenečenju, ki so nam ga pripravili Albarn & company, se mi je neskončno dopadla ideja, da v živo slišim Prophecy. Ideja niti ni bila neumna. Koncert Soulfly je bil zame pravo malo doživetje, saj v bistvu nikoli ne obiskujem metalskih eventov. A vseeno, kmalu, ko so Soulfly odigrali ta meni že od nekdaj nadvse ljub komad, sem se odločil, da grem malo ščekirat še CB. Ujel sem le zadnjih nekaj komadov, a vseeno dovolj, da sem si ustvaril nek grob vtis o njunen live nastopanju: odbite projekcije, veličastna mašinerija, plesali VSI.

Dan (noč?) smo z druščino spet nadaljevali skupaj: v šotoru wan2 na koncertu skupine IAMX, ki jo lahko brez preveč premišljevanja razglasim za največje osebno odkritje letošnjega Szigeta. Chris Cornerja sem sicer malo poznal že prej (iz Sneaker Pimps), a nisem nikoli opazil, kako dober je njegov nov projekt. Samo glasbo je dokaj težko opisati, če pa bi že moral poiskati nek tag, bi napisal takole: a-bit-like placebo-or-muse-elektro-sexy-deep-dance-music. Najbolj je zadel komad z mega touchy refrenom in projekcijo besedila na platno nad odrom: “Think youre giving but youre taking my life away…” Ampak, ni, da bi izpostavljal neke posebne trenutke koncerta, ker je bil le-ta res v celoti izjemen. Thumbs up for Chris, od zdaj naprej bom sproti loadal vse, kar bo prišlo izpod njegovih rok!

3. dan …

… je bil za nas v bistvu že peti. Kazali so se prvi znaki utrujenosti (lol, tole sem povedal kot kak Ekipin novinar) in dokaj skromen program na glavnem odru nam je kar pasal. Na omenjenem prizorišču smo si ta dan ogledali samo Gogol Bordello (pa še to ne vsi). Gypsy-punk-cabaret skupina nas ni razočarala, čeprav hudih presežkov vseeno ni pripravila. Podobno nagovarjanje občinstva kot sem ga opisal pri Kaizers Orchestra mi spet ni bilo všeč, a priznam, da če bi bil koncert ob kakšni drugi uri kot ob pol petih popoldan, jaz pa v katerem drugem kot mačkastem moodu, bi mi bil nastop nadvse všeč – tako kot je bil približno 45/47 prisotnega občinstva.

Malo mi je žal, da nisem našel energije za ogled nastopa Laurenta Garnierja, ostalih na chill-out preživetih ur tistega večera, pa čisto nič ne obžalujem (Pink, Madness). To je bil namreč edini način, da smo bili na Cassius spet tapravi. Spet vrhunski konec večera v Wan2 šotoru – poštena live izvedba, brez preveč nasnetih samplov. Že z uvodnima komadoma (The Sound Of Violence, Jack Rock) so pokazali, da bo party scena – no, kaj drugega kot party sceno bi bilo od Cassius tako ali tako butasto pričakovati. Hecno se mi je zdelo edino to, da so Toop Toop odigrali dvakrat. Ne rečem, da ni pasalo, ampak se mi zdi, da imajo dovolj kul materiala, da jim tega ne bi bilo treba. Tla so se ves čas tresla, vsi so skakali – namreč ne le med vodafonastim Toop Toop.

4. dan

Spet smo začeli na glavnem, končali pa na Wan2 odru. Najprej so nastopili The Rakes. Angleži (o katerih sem btw že pisal) so mi povzročili mešane občutke. Izvedbe so bile takšne kot morajo biti, sound pa tudi. Škoda je bilo le, da je Suspicious Eyes Donohoe odpel kar sam. Že razumem, da je težko za en komad s seboj vlačiti dva koncertna gosta, ampak njune glasove bi lahko vsaj posemplali. Ampak to ni bil moj glavni problem z The Rakes. To je bil debil po imenu Jamie Hornsmith. Bolj antipatičnega, statičnega, že na videz butastega glasbenika še nisem videl. Niti to, da ga Donohoe kulsko muva3, ni čisto popravilo vtisa zaradi imbecilnega obnašanja basista benda.

Sledili so The Hives, katerih koncert smo si le delno ogledali, saj njihove glasbe nihče iz odprave ne mara najbolj. Kakršno koli komentiranje njihovega nastopa bi bilo zato nefer. Naj povem le, da je bil – od daleč – žur videti hud in da se je razmetavalo mali milijon ljudi. Aja, pa pevec je ves čas nekaj egotrippal na the one and the only foro, ampak se mi je zdelo simpatično.

Spustili smo še ene Madžare, potem pa odšli na Nine Inch Nails. Odigrali so bolj kot ne vse glavne hite, privoščili so si tudi kar dolg jam. Izvedbe so bile res na nivoju, a druščina je bila najbolj navdušena nad kuliso, ki je krasila oder. Sam česa podobnega še nisem videl: gre za neke vrste platno, saj se gor rolajo projekcije, ampak za tem “platnom” stojijo pa Nine Inch Nails, katerih obrisi so vidni. Kako to deluje, pa ne vem. Anybody?

Spet nisem bil čisto do konca koncerta, zbežal sem pred encorom. Razlog? Isti kot tisti, zaradi česar sem v glavnem letos izbral Sziget – Hooverponic. Ob 23.00 so začeli s svojim nastopom v Wan2, tam sem bil deset minut prej – v drugi vrsti. To je bil moj najlepši trenutek Szigeta. Moj najlepši koncertni trenutek v lajfu sploh, se mi zdi. Tako zasanjano, tako sofisticirano, tako z občutkum, tako intimno, tako lepo … Ok, najbrž nima smisla, da se slinim na nekaj, kar res obožujem. Na Hooverphonic namreč ne morem gledati nič drugače kot brez vsake racionalne misli.

5. dan …

… smo zamudili Babylon Circus. Ne vem točno zakaj, ampak mi je žal. Potem smo šli gledat Razorlight (spet ne vem zakaj). Bolj overrated benda ne pomnim. Bull-shit. Izgledajo kot klovni, obnašajo se kot klovni, zvenijo kot klovni. Ampak resno: kitarist in basist sta imela brez konkurence najbolj ogaben sound na Szigetu, pevec pa je nekakšna parodija – samega nase? Najbrž mi ni treba posebej poudarjati, da nismo zdržali niti do polovice koncerta.

Za njimi je nastopila Sinead O`Connor. Od njene lepote ni veliko ostalo. Postarala se je in … se zredila. Ampak who cares. Njen glas je še vedno nekaj boljšega. Awesome experience!

Ta dan so dogajanje na glavnem odru zaključili Faithless. Folku je čist’ dogajalo, v zraku so bile najbrž vse roke, ki so bile tam blizu. Nastop je bil statusu benda primeren – dovršen. A moram reči, da se me ni ne vem kako dotaknil. Sploh Maxi Jazz mi je šel s svojim konstantnim ponavljanjem, kako zelo je fajn publika in kako je srečen in kako se bo še vrnil in kako ljubi Sziget in kako ni še nikoli doživel česa podobnega, pošteno na živce. Get a life Maxi, vsi vemo, da nisi prvič repal pred toliko ljudmi.

Večer smo (spet) končali v Wan2: tokrat zaradi Fun-Da-Mental. Totalno uporniški nastop, ki je v nekaterih delih mejil na hate-speech, je bil zame nekaj popolnoma novega. /Just because I look like this doesnt mean Im a terrorist./ /Just because were Muslims, BBC wont play our music./ We say fuck you./ We support terrorism./… Divje! Njihova glasba? Neke vrste dub, ampak ga ne bom ne vem kako nadrobno opisoval, ker se mi zdi to dokaj nemogoča misija.

6. dan

Na vrsto so prišli !!! (chk chk chk). Noro! Večjega playerja kot je njihov frontman Nic Offer jaz še nisem videl. Na zabaven način se je norčeval iz fotografov, ki so po tretji pesmi morali zapustiti svoja “delovna mesta” (“Bye-bye guys, hope you got some great shots!”), vmes je govoril tipa na žerjavu (“Hey mister Bungee man, do I get a free one?”), najbolj pa je raztural s plesom. Uro in pol – kot fucking Michael Jackson. Tudi ostali člani niso slabi performerji. Bolj kot ne so vsi igrali vse inštrumente, nihče ni stal pri miru, nihče se ni bal back-vokalov … Nekaj boljšega na letošnjem Szigetu sploh!

Samo za pokušino, da vidite kako tipu dogaja:

YouTube slika preogleda

Za njimi smo si ogledali Tool. Če ste že bili na njihovem koncertu, potem ni kaj dodati. Bolj dodelane predstave najbrž trenutno ne ponuja noben drug bend na svetu. Ampak … Sam sem jih gledal že drugič in moram reči, da sta bila koncerta – razen plejlist – tako rekoč identična. Ista postavitev scene, iste projekcije, celo zelo podoben Maynardov pozdrav ob koncu. Ni, da bi jih gledal več kot enkrat, pa če prvič izpade še tako genialno!

7. dan …

… nam je prvi polepšal Jesse Hughes iz Eagles Of Death Metal, ko je kakšno uro pred koncertom prišel na prizorišče in se dobrih 5 minut pogovarjal z nami. Ko je izvedel, iz kod smo, je povedal, kako noro se je imel v Ljubljani in obljubil, da bo na odru zavpil “that Ljubljana is in the house.” To je tudi storil, ha. Mi pa vsi ponosni, heh. Njihov koncert ni bil sicer nič posebnega. Pač rokenrol žur na katerem ni manjkala niti priredba Brown Sugar od Stonesov. Posrečeno.

Julliete and The Licks so me malo razočarali. Prvič, Jullieteje bila dokaj ogabno zabuhla in podočnjakasta, lušna še samo v rit; drugič – nastop je bil dokaj konvencionalen. Saj ne rečem, da ni bilo za zdržati, ampak … sem več pričakoval.

Torej … Festival so zaključili The Killers. Ko so roadiji postavljali sceno, mi je bilo kar malo slabo. Vse v zvezdicah, Flowersov sint oblečen v jelenčka, monitorji v lesenih gajbicah … kičasto za popizdit. Ampak ko so prišli na oder, me scena ni več motila. Res, totalno pozitivno so me presenetili (veliko sem namreč bral o tem kako statični so na koncertih). Ves čas je dogajalo, ljudi je bilo spet polno vse do štantov in spet sem imel občutek, da ga ni heroja v množici, ki se mu koncert ne dopade. Mene so dokončno prepričali v prvem encoru, ko so odigrali priredbo pesmi Shadow play od Joy Division (“this song is unfortunately not written by us”). Zaključek kot se reče.

To bi naj bilo to … fotke pa nalimam še danes, jih moram še uredit.

  1. z nastopom so me navdušili že na lanskem FM4 []
  2. tudi njih sem tokrat gledal že drugič []
  3. nisem se mogel znebiti občutka, da me malo spominja na Curtisa []
  • Share/Bookmark
Minil je petnajsti Sziget za svet, zame pa prvi – o organizaciji festivala

Vrnili smo se včeraj zvečer; stuširati se, najesti se, zaspati je zvenelo podobno triumfalno kot latinski trojček veni, vidi, vici. Blog je moral počakati na danes. Da bi se izognil čisto predolgim postom, ki jih potem nihče ne bere, sem se odločil, da danes objavim tehnični del reportaže, jutri pa se razpišem o glasbenih nastopih, ki sem jim bil priča.

Splošni vtis je odličen. Nemalo ljudi me je strašilo, češ, da gre zgolj in samo za pokozlano in poscano masovko, pa da so tuši in wcji totalno ogabni, da je organizacija pač res čisto madžarska … V bistvu sem šel na Sziget – ko gre za vse ostalo kot za glasbo – z najnižjimi pričakovanji.

Otok bil odprt že dan pred ničtim dnevom, torej pred uradno otvoritvijo festivala, tako da nam za prvo noč sploh ni bilo treba iskati hostla, ker smo lahko že postavili šotore. Brez najmanjših problemov smo našli kar globoko senco tik ob Donavi – če ste kaj obiskovali avstrijske festivale kot sta Novarock ali Frequency, potem veste, kako nemogoče je tam zbežati soncu (sončarici). Poleg ogabnih toi-toi/vigrad wc-jev, ki so ponavadi stalnica festivalov, je bilo na Szigetu postavljenih tudi 50 čisto pravih wcjev – na katerih se je dalo potegniti vodo in si, nenazadnje, v umivalniku umiti roke. Nekaj podobnih wc-jev sem lani opazil tudi na FM4, ampak so bili na Szigetu neprimerno čistejši. Na sicer pregovorno umazanem Szigetu je bilo namreč možno videti ogromno ljudi, ki so skrbeli zgolj in samo za čistočo. Wc-je je ekipa študentov čistila non-stop: 24/7 , podobno se je godilo tudi tušem, le da teh ponoči niso umivali. Btw, bilo jih je nekajkrat več kot na obeh omenjenih avstrijskih festivalih; tam sem na tuš, če se prav spomnim, čakal tudi več kot eno uro – tukaj sem v bistvu čakal samo enkrat, pa še to ne več kot 20 minut. Da je Sziget res prava institucija, je v potrdil še dež; na otoku so blato preganjali tovornjaki-hruške, ki so sproti črpali luže, ki so jih potem zasipali z mivko.

Kar se tiče organizacije, me je v bistvu tako zmotilo le nekaj malenkosti: glavna med njimi je bilo madžarsko vsesplošno neznanje angleščine/francoščine/nemščine. Že ko smo šli na prvo pivo (na železniški postaji Deli), smo videli, da bo naročevanje še zanimivo. Ko sem natakarja vprašal: “Do you speak English?“, je le-ta prbil: “Small.” Bilo je smešno za popizdit, čeprav vem, da se iz takih stvari ni lepo norčevati. No, na šankih (ni jih bilo malo, pa tudi kar veliko smo ga tam prehangali, lol), sem v 9 dneh naletel na kakšnih 5 kelnarjev, ki so štekali kaj drugega kot moje kretnje. Pa dobro, če ne znajo angleško, saj – sploh starejši – niti niso sami krivi. Še dvajset let nazaj so se v šolah verjetno trdo učili ruščino. Večja težava je v tem, da se Madžarem to, da angleščine ne znajo, sploh ne zdi problem. Drugače rečeno, dol jim visi zanjo. 90% publikacij, ki jih je bilo na Szigetu možno dobiti, je bilo zgolj in samo madžarskih. Enako se je godilo vsem možnim cenikom. Ob dejstvu, da je bilo nemadžarskih gostov več kot polovica, skrajno debilno.

Druga stvar, ki mi je šla na živce bolj kot ne cel teden, so bili lcd-displeji pri glavnem odru. Vsaj tretjino časa niso delali; slika je kar naprej preskakovala, izginjala, zamujala … Najbrž bi bilo boljše, če teh zaslonov sploh ne bi bilo.

Še en (sicer manjši) kiks so bile zapestnice, ki na festivalih predstavljajo vstopnice. Na večini festivalov gre za barvne, stkane zapestnice, ki izgledajo prav luštno in jih mnogi obiskovalci kot trofeje nosijo še več mesecev po koncu festivalov. To pomeni lep spomin obiskovalcem – in, po moje, poceni, a dobro gverilsko oglaševanje festivala. No, tule so bile ogabne. Papirnatno-plastične-svetlo-modre. Ko napišem blog, si jo bom strgal z roke. Zajeban stejtment, ha :D ?

Aja, še nekaj mi ni bilo všeč: world-food je bil bolj kot ne fake: to sem se prepričal v srbski kuhinji, kjer NIHČE ni govoril srbsko.

Kakor koli, se mi zdi, da me je v bistvu – glede na to, da sem dokaj nergač – zmotilo relativno malo stvari, tako da … Thumbs up za organizatorje!

 

  • Share/Bookmark
Zdaj me malo ne bo na Blogosu …

… ker bom jutri takle čas že v Budimpešti. Tja si grem širit glasbena obzorja, v dobri veri, da bo moj blog čez deset dni, ko se vrnem, zaradi tega za odtenek boljši.

It`s all because of you.

LoL, to ravno ne, ampak … privoščite mi.

Pa lepo se imejte!

  • Share/Bookmark
The Rakes spregledali pravi singl – Suspicious Eyes

The Rakes je londonski četverec, ki se je izven Otoka uveljavil bolj kot ne zato, ker je imel na turneji You could have it so much better čast spremljati velikega brata. Njihov prvi singl s prvenca Capture/Release, 22 Grand Job, se je – tudi na celini – dobro prijel. Meni ni bil ne vem kako všeč, ampak majority knows best.

Nedavno so izdali svoj drugi album z dvema zelo povprečnima singloma: The world was a mess but his hair was perfect in pa We danced together. Tokrat napačna singlov izbira sploh ni diskutabilna: na albumu se namreč skriva biser, s katerim so The Rakes prekosili sami sebe: Suspicious eyes. Pesem je bila menda napisana kmalu po terorističnem napadu v Londonu, večplastna situacija v družbi pa je predstavljena skozi več oči; londonskemu playboyu Donohoeju, siceršnjemu pevcu skupine, se za mikrofonu pridruži mladi musliman (ki ga odrepa Raxtar) in mati samohranilka (ki jo odpoje Laura Marling).

Gostovanja (featuringe) imam nasplošno rad. Velikokrat namreč pride do izredno zanimivih vokalnih kombinacij in lahko bi rekel, da je komad Suspicious eyes je šolski primer tega:

YouTube slika preogleda

Oh God I’m running late again I don’t believe this

Another Wednesday morning on the train to work And my weekend spread into the middle of the week I’m boozing every night, 3 hours sleep Check all the people then stare at my feet Guy next to me pretend to read the Metro Sort of bloke who calls everybody bro But only met a black guy at Uni though And the lady with the kid watches the guard meet the train

Suspicous Eyes Looking for the end Suspicous Eyes Looking for the end

A young Asian guy with a rucksack on his back Jumps on the tube, is he ready to attack? God just imagine it being all over, stuck in the tube with nowhere to go All the smoke and confusion, stuck in this dark coffin The man with the paper, he moves from his seat Why did that kid stand so close to me? I’m sick of them moaning that they’re being picked on, when its them running round with the bombs I’ll grab the kids, leave Londons town

Join a white flight to Surrey and beyond

Suspicious Eyes Looking for the end Suspicious Eyes Looking for the end.

These people are assuming who I am, but they’re wrong Got a beard and a bag so they think I got a bomb I saw everyones reaction soon as I stepped through the door All acting like they’ve never seen a brown person before The guy infront of me, he should be reading his paper I’m checking my watch cos there’s an interview that I’m gonna be late for Everytime I step on the tube, theres a dude in his suit who aint got no manners, doesn’t he know staring is rude? And if you’re so scared, move! I’ve just stopped caring I’m off at the next stop mate just keep staring

Suspicious Eyes Looking for the end Suspicious Eyes Looking for the end

P.S.: “spot” je delo fanov. Očitno nisem edini, ki misli, da bi si komad zaslužil ekranizacijo bolj, kot uradna singla.

  • Share/Bookmark
Še malo o Szigetu (Srečna mladina, karta za vlak)

Vsem, ki na Sziget ne greste, se opravičujem, ker z njim že milo rečeno težim in se tega tudi zavedam. Ampak, jebiga, tudi to bo minilo…

Dvakrat good news, se mi zdi.

  • Ko sem v popolnoma spregledanem postu o dodatni ponudbi Szigeta napisal, da bodo Siti hlapci edini slovenski predstavnik, sem malo zajebal. Tam bo tudi Srečna mladina: 10. avgusta ob pol enih zjutraj bodo nastopili na odru Bahia (- prepričaj se: link 1/link 2).
  • Na forumu študentske potovalne agencije sem prebral tole: “Še ena zadeva glede Szigeta, ki marsikateremu Slovencu ni poznana: Če kupiš karto za vlak na madžarski strani (npr. Lenti ali Bayansenye..kjerkoli na madzarski strani pač) do Budimpešte in jo potem štemplas na Szigetu (na info tocki, kjer majo vozne rede), je povratna vozovnica iz Budimpešte do iste destinacije zastonj. Preverjeno!!!”
Komentarji?

  • Share/Bookmark
Malenkost patetično: zakaj morajo biti Gus Gus tako genialen bend?!?

Vsi vemo kdo so Tool (upam pač, da sem si – od kar blogam – uspel vsaj do te mere nabrati publiko). Vemo, da se takih koncertov ne zamuja. Enega sem sicer že imel čast videti, a Tool definitivno ni tip benda á la The Rolling Stones, kjer je fora bolj kot ne samo v tem, da jih enkrat vidiš.

Ampak kljub vsemo, ljubljene in spoštovani, ko bodo Tool igrali na Szigetu, bom jaz par sto metrov stran – s težkim srcem – poslušal Gus Gus. Upam, da me čredni nagon v družbi ne bo premagal. Če se bo to že skoraj zgodilo, si bom tik pred odločitvijo na mp3-plejerčku še enkrat zarolal tole pesem. Mislim, da bo delovalo – ko sem jo slišal prvič, sem namreč dobil mravljince. Génial, allez écouter!

Gus Gus – Superhuman

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

Kdo mi bo prvi rekel da sem – vsaj peder?

  • Share/Bookmark
Juliette (Lewis) and The Licks – se vam bejba zdi znana, pa ne veste od kod?

S tem bendom sem se prvič srečal predlansko poletje, ko mi je v roke prišla julijska številka francoske različice revije Rolling Stone, v katero je bil po vzoru Cosmoja in japonk, zapakiran cd plošček res hude kompilacije mladih bendov. Diefenbach, Jude in Dawn Landes so me tako navdušili, da sem takoj zloadal cele diskografije, za ostale bende s cd-ja pa si nikoli nisem zares vzel časa, čeprav mi je kar nekaj melodij z omenjene kompilacije prišlo v druga ušesa, kjer so ostale celo poletje.

Juliette and The Licks so se mi s komadom You`re speaking my language takrat predstavili v luči riot-girlovskega (a dokaj klasičnega) rokenrola – asociacija na Joan Jett se je kar ponujala. Čeprav mi je bila že takrat bolj všeč elektro-rock druščina Diefenbach (NME bi jih danes verjetno označil kot nu-rave), me Juliette and The Licks s svojim izrazito čustvenim nabojem, ki je deloval iskreno ter s svojimi perverzno catchy riffi niso pustili ravnodušnega.

Zguglal sem nekaj njihovih fotk (kot mi je v navadi, ko gre za bende z ženskimi vokali, pa ne serjite zdej po meni s kakšnimi oznakami á la seksist) in ugotovil, da Juliette odlično izgleda. Tako nekako se je končalo moje prvo srečanje z Juliette and The Licks.

Ko so objavili lajnap letošnjega Szigeta, kjer je bilo – z dokaj velikimi črkami – napisano tudi njihovo ime, sem se odločil poglobiti svojo poslušalsko izkušnjo. Kmalu sem ugotovil, da so tudi drugi komadi nadvse simpatični in zamikalo me je, da spet malo počekiram fotke pevke – Juliette Lewis. Huda bejba. Ampak faca mi je bila sumljivo znana. Pa ne v stilu: »mogoče je to deklica od prejšnjega petka«, temveč znana s televizije. Iz nekega filma. Hm …

Potem pa mi gugl ponudi tole fotko:

Cape Fear, jasno! Enaindevetdesetega je (v meni najljubšem Scorsesejevem filmu) fenomenalno odigrala nedolžnega otroka; deklico, katere očetu (Nick Nolte) se je maščeval zblazneli Robert De Niro. Ni ostala neopažena: bila je nominirana za Oskarja za najboljšo žensko stransko vlogo. Btw, Imdb mi je kasneje zaupal, da Cape Fear sploh ni bil njen edini omembe vreden dosežek v filmski industriji. Zdej pa mi bosta Short in Trip, ki sta bolj na filmih, rekla: “Doooooh, kako tega nisi vedel, dripac!”

Še nekaj fotk, ker jih v prejšnjem postu ni bilo nič :D

  • Share/Bookmark
Kaj poleg petih velikih odrov Sziget še ponuja ?

Zvestemu bralcu (iz dvojine sem naredil ednino, da me Fras ne toži za kopirajts fore:D) se opravičujem, da toliko časa nisem blogal. Na morju sem in imam wireless, ampak … me je Blogos lajk 1 teden jebal za certifikate, ker da dostopam z javnega omrežja (marina). However, danes se mi je uspelo prijaviti in – bom poskušal napisati nekaj obširnejšega.

Zaradi dopusta sem zamudil Egote v Celju in prekmursko sago leta; ker mi ni ravno vseeno, zdej že cel teden tripam na prihajajoči Sziget. Pomaga.

Za začetek šele pred par dnevi objavljen uradni zemljevid prizorišča: fotka je prevelika, da bi jo objavljal tukaj (če jo zmanjšam, se pa ne bo nič videlo).

Danes se bom- kot je morebiti možno sklepati iz naslova – osredotočil na t.i. dodatno ponudbo.

  • Svetovna vas (world village, tu bodo nastopili najbrž edini Slovenci na letošnjem Szigetu – Siti hlapci); na to prizorišče se da priti le tako, da najprej obhodiš t.i. etno sejem, medtem ko je na drugem koncu (s koktejlsko ponudbo bajé impresiven) Afro-bar; poleg čuda hude (etno) muzike, se bo v svetovni vasi odvijalo ogromno delavnic: od plesnih učnih ur (capoeira, samba, maorski vojni ples, afriško-karibski ples …), do ustvarjanja nakita (bead stringing), pa slikanje po telesih prijateljev prijateljic po indijsko (henna painting), sproščanje kreativnosti na batiku in likovno izživljanje na papirusu in kuhanje kave iz pred vami praženih eritrejskih zrn kave, in možnost igranja preko 100 starih inštrumentov, in predavanja priznanih profesorjev antropologije in salon vodnih pip (šiš) ter metinega čaja in možnost, da si privoščite oldskul tajsko masažo in, in, in…
  • Agorin oder (avsrijska multidisciplinarna umetniška skupina, ki gradi na interakciji s publiko – več tukaj)
  • Cöxpônov šotor (pred vhodom se je treba sezuti, gre za nekakšen ambientalen – chillout zone, več o ustvarjalcih tukaj)
  • Bahia place (Bahia je sicer mesto na severo-vzhodu Brazilije, a nastopajoči prihajajo iz celega sveta, tako da ne vem točno, čemu takšno ime – ve kdo od vas?)
  • Arany-Azsokov oder (AA je eden najbolj znanih madžarskih pirov, glasbena ponudba na njihovem odru je široka, a če sem čisto isken, ne poznam nobenega glasbenika, ki bo nastopal na tem odru)
  • Blues & full of Mojo Session stage (the name says it, poleg mnogih priznanih bluesovskih izvajalcev, bodo nastopili tudi tribjut bendi legend tipa Led Zeppelin, The Doors, Frank Zappa, etc).
  • Jazz oder Klubradia (the name says it again)
  • Čarobno zrcalo (Magic mirror) bo prizorišče namenjeno (predvsem, ne pa zgolj) LGBT populaciji. Predvajali se bodo številni filmi s področja problematike istospolno usmerjenih, prisotni bodo tudi režiserji (filmov, ki se bodo predvajali, namreč), organizirane bodo številne t.i. okrogle mize, zvečer pa predvsem veselice: številni koncerti in gayest colours popestreni z nastopi transseksualcev.
  • Véliko ulično gledališče (Giant Street Theatre) bodo letos okupirali Francozi: Transe Express company
  • Meduzin oder bo nekakšna mešanica hiphopa in nunjatunovskega downbeata (á la Bonobo, Amon Tobin) – z Mr. Scruffom kot glavno zvezdo.
  • Oder Pesti-Est: Madžari pravijo, da imajo svoje Klaxonse – bend 30y bo (poleg Maudite Dance, Amber Smith in še nekaterih drugih) nastopal na tem odru – in ne sprašujte me, kaj pomeni Pesti-Est, gugl vrača neke romunske reke, konteksta pa ne štekam.
  • Open Clearing se bo letos – na 15. Szigetu – zgodil prvič: postavili bodo rekord imenovan Insomnia Guiness Podium – to bo najdaljši koncert v zgodovini človeštva (več kot sto mladih bendov bo menjaje igralo od nultega pa vse do zadnjega dneva festivala – brez prekinitve); na istem prizorišču se bodo odvijali številni kabareti; improvizacijsko gledališče; projekcija New Yorka na Budimpešto; vsak bo lahko ugotovil, katera oseba nasprotnega spola na festivalu si lasti oči, najbolj podobne njegovim lastnim; številne delavnice bodo delovale tudi ponoči – 24/7, baby!
  • V romskem šotoru se bo ves čas v živo igrala – ne boste verjeli! Dromska glasba
  • Portov šotor plesne in gledališke umetnosti: tu bo simply preveč dogajalo, da bi poskušal kar koli strnit v par stavkov: klik.
  • Tibi Csoko Retro Pop Stage bo med drugim gostil tribute Beatlom in Queenom, pa vsakodnevna tekmovanja mokrih majic (I know, wtf, maybe it`s about the nipples;D)
  • Crusher: rahlo čuden stage, last.fm najde opis le parih – npr. Depths of Depravity, band, tagan kot brutal death metal:)
  • Exit Talentum Stage: ime zelo namiguje na novosadski festival, ampak jaz povezave ne najdem – pač mladi glasbeniki, asociacija na Exit je pa fause amie )
  • Travelling Fun-Fair: cirkus (čist taprav:D) in lutkarsko gledališče
Dolgčas po moje ne bo! Al’ kaj?

  • Share/Bookmark
Sziget 2007 – še 23 dni

Letos smo se z druščino odločili, da bomo – po Frequencyu in Novarocku – tokrat pičili na Sziget. Naš glavni motiv niti ni bil seznam nastopajočih, temveč (za nas) nov format festivala: 7 dni in več kot 15 prizorišč.

Line-up imam na blogu namen še secirati – po principu predstavljanja bendov, ki niso baš head-linerji, pa vseeno menim, da so vredni ogleda.

Za začetek me zanima, če namerava na Sziget še kdo od vas? Bomo spet postavili slovenski tabor :D

P.S.: Kul bi blo tud, če se v komentarje javite tisti, ki ste na Szigetu že bli, pa da nam odgovorite na nekaj vprašanj …

  • Share/Bookmark