Arhiv za kategorijo 'Vtisi s koncertov'.
IAMX, and in love.

Dan je tako lep, da je skoraj primeren za to, da se skupaj z vami spomnim enega svojih najčarobnejših koncertnih trenutkov sploh.

Tale komad je lani poleti zame postal eden one of five …

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
Včeraj je bila Ljubljana prestolnica pristne alternativne godbe! – (Katalena, The Tide, Neil Leyton and The Ghosts)

Večer smo začeli na Šuštarskem mostu, kjer je so se dogajale kul stvari, ker je ŠOU enkrat za spremembo nekaj denarja naklonil za ne-turbo kulturo. Skupina Katalena je ob Ljubljanici ustvarila neverjetno prijetno in romantično vzdušje, k kateremu ji je bila v veliko pomoč lokacija. City – possesing a soul!

Koncert je bil večino čas zasanjano umirjen, nekajkrat pa je kolektivni duh ljudske muzike obiskovalce pripravil tudi do vsesplošnega poplesovanja. Sound je bil dober, izvedbe so itak vedno. Bend na odru res izgleda dobro, če bi bil fotograf bi sigurno rekel, da so fotogenični. Kitarist Boštjan Narat je vmes izrekel nekaj duhovitih – eno npr. na račun postavitve ograje pred odrom: ” Mi se zdej imenujemo Karantena. Tule je ful bacilov in je res dobro, da ne morete blizu.” Sicer je večino kontakta s publiko opravila Vesna. Z body-languagem, ki ga res obvlada.

Ko je na Šuštarskem mostu nehalo dogajati, je začelo v Ortu, ki me je – kot plac – spet izredno negativno presenetil. Najprej ti redar reče, da ne smeš noter, če ne uporabiš garderobe. Kot v kurčevem gledališču! Za garderobo ti potem neka totalno neprijazna koklja zaračuna enega bruseljskega. Ko prideš do šanka te kelnarca pozdravi. Vau, prva! Pijača draga, folk beden. So fucking high! Med pavzo greš ven in ko greš nazaj noter in ne opaziš varnostnika, te ta zagrabi za roko, potegne nazaj in brez besede preveri, če imaš štampiljko. Funny venue. Possesing no soul!

Vseeno mi to ni pokvarilo večera. The Tide so nadaljevali s kul soundtrackom dneva. Pri njihovem nastopu me je sicer marsikaj motilo, ampak, ko sem na koncu vse skupaj postavil na imaginarno tehtnico, sem priošel do sklepa, da je bil tudi ta koncert dober. Najbolj indiferenten odnos sem vzpostavil z vokalistom, za katerega se še danes ne morem odločiti, če mi je bil všeč. Angleščina mu niti slučajno ne teče tako kot Melée in N’Toku, kar poskuša prekriti z že osladno british naglasom. Tudi v komunikaciji s publiko ni bil spreten. Šalil se je tako, da se je zdelo smešno samo njemu, vmes je zahteval aplazv za njihov support team (i mean, wtf!?!), ko se je zahvaljeval, se je zadebatiral sam s sabo in končal z :”Oh, nehaj Tomaž, kaj je s tabo!” Hardkor! Ampak poje pa dobro. Sentimentalna, touchy intepretacija je njegovo najmočnejše orožje!

Sicer je njihova največja dodana vrednost basistov back-vokal. Res dobro! Kitarsko je glasba The Tide lepo razgibana, pa tudi ritem sekcija deluje, tako kot se reče. Če bi bil fotograf, bi rekel, da niso niti najmanj fotogenični, ampak špilajo pa fajn. :lol:

Vrhunec večera je bil, pričakovano, Neil Leyton z duhovi. Njegov nastop je bil zame najbolj kul dogodek od Szigeta dalje. Svoje genialno spisane pesmi Neil izvaja – genialno. Z glasom, ki bi si ga želel marsikateri pevec kakšne bolj znane rokenrol skupine, navduši vsakogar, s kitaro spominja na Jacka Whita. S publiko komunicira na nadkul način: je luciden, simpatičen in duhovit. Nekaj krepkih je napel RIAA in pa ortodoksnim katolikom, pa tudi svojemu bobnarju je povedal, da ima emo-čupo. Malo me je spomnil na Antona Newcomba :D Zajebaval se je tudi na račun nas, obiskovalcev, če bi morda imeli raje, da v roke vzame akustično kitaro (vzdušje je bilo res v kurcu). Ko po najbolj znanem komadu z naslovom Ingrid Schubert v Ortu še vedno ni bilo zabave, je duhovoma na basu in bobnih povedal, da sta “dismissed” ter v roke dejansko vzel akustično kitaro in se občinstvu prikazal še kot totalno posrečen trubadur. Superkul!

In še scan originalne plejliste skupine The Tide (če že fotke to niso :lol: ):

The Tide - playlista

Edit: pozabil sem, da sem bil po Szigetu še na Sonic Youth. Tako da tisto vzamem nazaj … :)

  • Share/Bookmark
Moveknowledgement zaključili Trnfest

Sem razmišljal o tem, če mogoče komu delujem že sluzasto, ker orgazmiram nad vsakim drugim koncertom. Sploh ne znam bit’ zategnjen kot kak Ogrinc in kurcat vseh po spisku. No, po moje ne gre za to, da ne bi znal; hec je najbrž v tem, da jaz selekcijo naredim že preden se koncerta (ne)udeležim.

Muvi so včeraj (kot ste verjetno že poštekali) name naredili res dober vtis. Ko smo se danes (začuda enkrat ne skurjeni!) vračali domov, je v avtu tekla debata, če je sploh kdo opazil kakšno najmanjšo napako, a fucking slightest mistake, anybody???

Sound je bil – po zaslugi Mateja Dobca, ki se mu je (vidno navdušen nad njegovo stvaritvijo) zahvalil tudi N’Toko – dobesedno tak, da ne bi mogel biti boljši.

Izvedbe? Don’t ask. Pobi razturajo, vsi po vrsti. V jam-interludih (ki jih na koncertu ni manjkalo) so pokazali uigranost, ki je ne vidiš vsak dan. Igrali so more or less samo pesmi z novega albuma (Listen to Nebukadnezar). Komadi z off-beatom in orto čudnimi jazzovskimi takti izpod njihovih rok delujejo čisto vsakdanji.

Performans? Razen vokalista, so bili resda dokaj statični, a se to zaradi odličnosti zvočnega doživetja ni preveč poznalo. Publiki se je najbolj dopadel duet, ki ga je N’Toko nekje na sredi koncerta izvedel z bobnarjem Davidom Cvelbarjem: N’Toko je, obrnjen tako, da je občinstvu kazal hrbet, igral neke vrste dirigenta, Cvelbar pa je igral, kakor da zvoki dejansko nastajajo zaradi N’Tokovega mahanja z rokami. Kul!

Po koncu koncerta je nekaj težil Vito Rožej in neki fotografi, ki so si talali diplome, potem pa jim je dal lekcijo Janković, ki je očitno edini štekal, da ni čas za tadolge govore.

Fotk pa nimam. Jih kdo ima in mi dovoli brezplačno objavo (z navedbo avtorja, jasno)?

  • Share/Bookmark
Reportaža s festivala Vip InMusic, enega zadnjih dejanj letošnjega koncertnega poletja

Začelo se je udobno: namesto običajnih večurnih lutanj, mučeniških obrazov, utrujenih nog, tečnih deklic, žejnih dečkov, iskanja postaj in sedanja na napačne tramvaje, smo tokrat prispeli tako rekoč s prve. S frendom iz Zagreba, ki se je prijazno ponudil za prevoz, Jarun pač ni bil some unknown destination.

Pol ure po uradnem odprtju festivala (ob 16.00), so bili zaprti še skoraj vsi šanki. Po tem, ko smo vendarle našli enega odprtega, smo se skoraj zaleteli v glavni oder, kjer se je že dogajalo. Bolj kao kot ne, publiko je bilo na žalost namreč moč prešteti na prste vseh štirih udov.

Ko smo spili pivo piva in postavili šotore šotor, je z nastopom že začela Roisin Murphy (ki se je predstavila kot Rožin, osel jaz pa smo jo vedno klical Roazin:D). Seks. Erotična energija na odru je bila hard-core. Roisin zna. Med koncertom je zamenjala natanko šest pokrival in dvojne rokavičke, modrca pa ni nosila. Sploh nismo opazili, da na odru ni basista. Osrednji motiv je bil – majkemi!- preveč izrazit. Muzika je bila huda, čeprav so bili nekateri razočarano nad playlisto, na kateri ni bilo niti Ruby Blue iz istoimenskega albuma. Jebiga, meni ni ničesar manjkalo, zaključek s Forever More (če se mene vpraša, najboljši komad za časa Moloko) je bil pa sploh orgazmičen. Edina slabost koncerta je bila njegova kratkost (komaj dobrih štirideset minut). Sem dobil občutek, da se mi Roisin ne zdimo niti približno tako seksi, kot ona nam, ha.

Roisin Murphy

Za Murhpeyevo so na oder stopili Happy Mondays. Od njih z družbo nismo veliko pričakovali, pa so nas, se mi zdi – vse po vrsti! – pozitivno presenetili. Je že res, da so bili z izjemo Beza, ki je v skupini samo zato, da igra ropotulico in pleše po odru, totalno statični, a je vse skupaj vseeno izpadlo simpatično.

Happy Mondays

Sonic Youth so bili bržkone glavni razlog našega prihoda na Vip. Ne glede na to, da jim cel kritiški svet očita, da niso več v najboljši formi, so v Zagrebu ustvarili nekaj čisto pravih live presežkov. Na koncu uvodnega komada (Teen-age Riot), so z nekaj minutnim kitarsko-basovskim noise interludom takoj pokazali, da bo koncert odbito zvočno doživetje. Thurston je bil odlično razpoložen, ko so ga dosegli veliki beli sponzorski baloni, jih je s kitaro nekaj časa (z radostjo otroka) odbijal nazaj proti publiki, potem pa popokal in rekel: “If there will be anymore baloons, we’ll destroy ‘em!”

Playlista je bila totalno kul (Teenage Riot, Incinerate, Reena, Mote, Do You Believe in Rapture?, Schizophrenia, Hey Joni, What a Waste, ‘Cross the Breeze, Jams Run Free, Pink Steam, 1. bis: Kool Thing, 100%, 2. bis: Shaking Hell), kakor (jasno!) tudi izvedbe, tako da lahko omenjeni koncert mirne vesti uvrstim med življenske koncertne trenutke.

Sonic Youth

Drugi dan smo začeli z The Hold Steady, za Majke in ostale hrvaške bende si (žal?) nismo vzeli časa, ker nam ga je preveč dogajalo med chill-out pirčkanjem ob umetnemu jezeru, ki sem se ga sam celo spravil preplavat. Lol, res se mi je dopadlo. Torej, The Hold Steady? Trip jih je označil za ameriške piflarje, za tipičen nadrkan college bend, meni se zdi boljša primerjava s Kings Of Leon, komad Party Pit se mi zdi več kot posrečen (podobno še nekaj drugih, ki jim ne vem imena), v živo pa tudi niso slabi. Kakor koli, koncerta nismo vzeli dovolj resno, da bi bilo pošteno pisati kakršne koli sodbe.

The Hold Steady

Asian Dub Foundation so bili točno takšni kot na vseh videoposnetkih, kar sem jih videl: veliko se je plesalo, nekaj spet (patetično!) borilo za človekove pravice. Meni ta bend nikoli ni ne vem kako potegnil, a sodeč po odzivu publike, bi bilo reči kar koli drugega kot to, da je bil koncert vrhunski, rahlo subjektivno in trdo narcisoidno.

Ergh, zdej pa nimam več fotk.

!!! (chk chk chk) so bili še enkrat tako kul kot na Szigetu. Čisto nič mi ni žal, da sem zaradi njih videl in slišal samo zadnji Iggyev komad (I wanna be your dog). Offer je z muvanjem med publiko spet pokazal kak player je; sicer pa je tokrat sploh izpadel še večji jebač, ker je zatežil redarjem, naj deklet ne mečejo z ograje. Komad Must Be The Moon ima potencial dancefloor-fillerja prve kategorije, vedno znova ko ga slišim, se zamislim, kako to, da to še ni postal. Playlista – glede na njihovo diskografijo – ne more biti drugačna kot igriva, energična, stajliš, sproščena, plesna, za žur! Sem se zalotil, da jih imam vedno raje, presnete klicaje! :D

Na prizorišču smo srečali (spoznali?) druščino iz okolice Celja, ki mi je prijazno ponudila prevoz domov. Spet brez običajnih večurnih lutanj, mučeniških obrazov, utrujenih nog, tečnih deklic, žejnih dečkov, iskanja postaj in sedanja na napačne tramvaje.

Who wouldn`t take it?

  • Share/Bookmark
Sziget report pt. 2 (muzika)

Kot sem obljubil – še drugi, verjetno res zanimevejši del mojega vidika letošnjega Szigeta: nekaj besed o koncertih. Da ne bi česa izpustil, jih bom popisal kar kronološko. Torej …

0. dan …

… se je dogajalo samo na Guinness Insomnia Podium stejdžu, kjer so že na day zero začelo postavljati svetovni rekord: najdaljši koncert na svetu – teden dni žive glasbe (brez premora). Hétfő Este Blues Band so bili prvi, ki smo jih videli. Možje v kar zrelih letih so žgali res posrečen blues z dokaj hardrockerskim soundom. Morda bi njihov nastop izpadel še bolje, če bi pevec namesto petja kar ves čas igral na orglice, ampak vseeno, za ničti dan in dokaj nepomemben oder, je bilo več kot kul. Za njimi so na oder stopili Polite Notice, ki so poskrbeli za prvi res pravi feeling. Neke vrste bossa nova bend, ki je očitno več srkal iz cool jazza kot pa iz sambe, nas je – vse po vrsti – navdušil. Za razliko od HEBB, so – ko smo jim dali vedeti, da jih ne razumemo – med koncertom govorili v angleščini. Lep zvok, kul izbor prired, nekaj posrečenih avtorskih komadov in lušna pevka … We took it. Na GIP stejdžu kasneje nismo več gledali celih nastopov, vendar moram reči, da ni bilo nič kar smo ujeli, niti pol tako dobro kot tale dva benda. V naslednjih dneh je oder v bistvu postal neko cheap-ska prizorišče, ampak se nismo pustili motiti, saj je bilo ponudbe drugje več kot dovolj …

1. dan …

… smo z Nitzer Ebb začeli na glavnem odru. Angleški industrial duo, na odru v bistvu v trio spremeni tolkalistka, ki je – res! – čisto podobna Claudiji Schiffer. Ikonografija benda močno spominja na tisto od Laibach, muzika pa je še bolj elektronska od omenjenih slovenskih kolegov. Mogočna drža in suveren nastop, ki sta značilna za bolj kot ne vse industrial bende, sta delovala dovolj dobro, da je bila uradna otvoritev festivala več kot dostojna.

Za njimi so na glavni oder stopili Mando Diao. Švedski rock-revival bend, ki mu – kot je modro ugotovil Trip – vsi po krivem očitajo podobnost z Arctic Monkeys, saj so bili na sceni pred njimi, so spet1 pokazali, kako zelo rokenrol so. Odšpilali so bolj kot ne vse hite, z besedičenjem pa niso pretiravali (a so vseeno povedali dovolj, da nihče ni imel občutka, da igrajo sami zase). Sound je bil lep, izvedbe pa na nivoju. Po petnajstih minutah njihovega igranja, se je dobesedno razmetavala že dobra polovica občinstva. Well done!

Ker nas madžarski pop-rock band Quimby ni zanimal, smo se odločili za pavzo, čas pa izkorstili for one beer or maybe another. Pred glavni oder smo se vrnili, ko je s skupino nastopal Manu Chao. Po občutku bi rekel, da je bil to z naskokom najbolj obiskan koncert na celem Szigetu. Bilo bi logično: to je glasba, ki je pred glavni oder bržkone prignala pol world-villagea, po drugi strani pa je dovolj pop, da je zanimala tudi tipično mainstage publiko. Aja, pa še to: izrazito medgeneracijska je, zato verjetno ni bilo malo starejših ljudi, ki so si zgolj za ta nastop zagotovili dnevne vstopnice. Vzdušja ni bilo težko čutiti, a, če sem čisto iskren, smo si z druščino koncert ogledali zelo površno. Bolj iz ozadja in niti ne do konca, ker smo bili enotni, da moram biti čim prej na Stricu.

Unkle je pripravil prvi res pravi vrhunec. Vse skupaj je zvenelo veliko manj downbeatovsko kot na albumih, v bistvu se je v šotoru wan2 zgodil like res hud žur. Legendarni James Lavelle je, skupaj z relativno novim pajdašem – Richardom Filom pripravil pravo elektro veselico. Eminentnih gostov (Ian Brown, Josh Homme, Ian Astbury, Thom Yorke), ki Unklu posojajo glas na albumih, sicer na koncertu ni bilo, a tega najbrž tako ali tako ni nihče pričakoval. Veliko komadov je odpel File, nekaj (mislim, da dva) Lavelle, vélika imena pa so nekajkrat zazvenela tudi s posnetka. Publika je bila navdušena, mislim da v dvorani ni bilo nikogar, ki ne bi cel koncert muval. Kaj naj sploh še rečem o tem dogodku drugega kot to, da je bil madafakin awesome?

Tudi 2. dan smo začeli na mejnstejdžu: Kaizers Orchestra2, s svojim folk-rockom publike niso pustili ravnodušne. Poleg nekaj res dobrih komadov, mi je bil spet všeč celoten performans: pianist v gas-maski, razmevanje in razbijanje po sodih … Edino, kar me je v bistvu motilo, je bil folkovski odnos do publike. Kar naprej neki roke gor tisti na desni, pa roke gor tisti na levi, pa say halleluyah, pa say kaizers, pa say yeah – pa fakof, nisem jaz tu za to, da se bom obnašal ko opica. Tovrstno vmešavanje občinstva v nastop je do ene mere sicer simpatično, a sicer dober norveški bend, je zadevo pripeljal do meje absurda. Didn`t like that.

Gentlemana nismo šli gledat, ker smo se z druščino strinjali, da je kreten.

Haha, kar nasmejim se, ko se spomnim naslednjega koncerta: The good, the bad and the queen. Damon Albarn je bil točno tak, kakršnega si verjetno predstavljate. Zagrenjen in ciničen – working class hero. A čisto simpatičen, če pač veš, kaj od njega pričakovati. Bolj kot ne do konca koncerta je bil tiho, večino časa je sedel za klavirju (ki je stal skoraj na koncu odra), kadar ni mežal, je gledal s totalno steklenimi očmi. Vmes je zamrmral nekaj kot “It’s such a pleasure to be here,” na koncu pa izvedel res duhovit odhod z odra: v zadnjem komadu je rekel:”I think we`ll go now“, potem pa štel do tri, ko je utihnila muzika in so vsi zapustili oder. Folku ni bilo jasno nič spljoh. Sploh tistim lahkovernežem, ki so mislili, da bodo slišali kaj od Blur ali morda celo Gorillaz. Tudi meni se je nastop zdel rahlo čuden, a ponavljam, simpatičen.

Po tem koncertu smo se z druščino prvič razšli: dva sva (ne me vprašat’ zakaj, pač v tistem trenutku se mi je odločitev zdela izredno kul, zdaj mi je malo žal) odšla do Hammerworld stejdža na Soulfly, ostali so ostali na glavnem odru, kjer sta jih zabavala – Chemical Brothers. Kakor koli že, po presenečenju, ki so nam ga pripravili Albarn & company, se mi je neskončno dopadla ideja, da v živo slišim Prophecy. Ideja niti ni bila neumna. Koncert Soulfly je bil zame pravo malo doživetje, saj v bistvu nikoli ne obiskujem metalskih eventov. A vseeno, kmalu, ko so Soulfly odigrali ta meni že od nekdaj nadvse ljub komad, sem se odločil, da grem malo ščekirat še CB. Ujel sem le zadnjih nekaj komadov, a vseeno dovolj, da sem si ustvaril nek grob vtis o njunen live nastopanju: odbite projekcije, veličastna mašinerija, plesali VSI.

Dan (noč?) smo z druščino spet nadaljevali skupaj: v šotoru wan2 na koncertu skupine IAMX, ki jo lahko brez preveč premišljevanja razglasim za največje osebno odkritje letošnjega Szigeta. Chris Cornerja sem sicer malo poznal že prej (iz Sneaker Pimps), a nisem nikoli opazil, kako dober je njegov nov projekt. Samo glasbo je dokaj težko opisati, če pa bi že moral poiskati nek tag, bi napisal takole: a-bit-like placebo-or-muse-elektro-sexy-deep-dance-music. Najbolj je zadel komad z mega touchy refrenom in projekcijo besedila na platno nad odrom: “Think youre giving but youre taking my life away…” Ampak, ni, da bi izpostavljal neke posebne trenutke koncerta, ker je bil le-ta res v celoti izjemen. Thumbs up for Chris, od zdaj naprej bom sproti loadal vse, kar bo prišlo izpod njegovih rok!

3. dan …

… je bil za nas v bistvu že peti. Kazali so se prvi znaki utrujenosti (lol, tole sem povedal kot kak Ekipin novinar) in dokaj skromen program na glavnem odru nam je kar pasal. Na omenjenem prizorišču smo si ta dan ogledali samo Gogol Bordello (pa še to ne vsi). Gypsy-punk-cabaret skupina nas ni razočarala, čeprav hudih presežkov vseeno ni pripravila. Podobno nagovarjanje občinstva kot sem ga opisal pri Kaizers Orchestra mi spet ni bilo všeč, a priznam, da če bi bil koncert ob kakšni drugi uri kot ob pol petih popoldan, jaz pa v katerem drugem kot mačkastem moodu, bi mi bil nastop nadvse všeč – tako kot je bil približno 45/47 prisotnega občinstva.

Malo mi je žal, da nisem našel energije za ogled nastopa Laurenta Garnierja, ostalih na chill-out preživetih ur tistega večera, pa čisto nič ne obžalujem (Pink, Madness). To je bil namreč edini način, da smo bili na Cassius spet tapravi. Spet vrhunski konec večera v Wan2 šotoru – poštena live izvedba, brez preveč nasnetih samplov. Že z uvodnima komadoma (The Sound Of Violence, Jack Rock) so pokazali, da bo party scena – no, kaj drugega kot party sceno bi bilo od Cassius tako ali tako butasto pričakovati. Hecno se mi je zdelo edino to, da so Toop Toop odigrali dvakrat. Ne rečem, da ni pasalo, ampak se mi zdi, da imajo dovolj kul materiala, da jim tega ne bi bilo treba. Tla so se ves čas tresla, vsi so skakali – namreč ne le med vodafonastim Toop Toop.

4. dan

Spet smo začeli na glavnem, končali pa na Wan2 odru. Najprej so nastopili The Rakes. Angleži (o katerih sem btw že pisal) so mi povzročili mešane občutke. Izvedbe so bile takšne kot morajo biti, sound pa tudi. Škoda je bilo le, da je Suspicious Eyes Donohoe odpel kar sam. Že razumem, da je težko za en komad s seboj vlačiti dva koncertna gosta, ampak njune glasove bi lahko vsaj posemplali. Ampak to ni bil moj glavni problem z The Rakes. To je bil debil po imenu Jamie Hornsmith. Bolj antipatičnega, statičnega, že na videz butastega glasbenika še nisem videl. Niti to, da ga Donohoe kulsko muva3, ni čisto popravilo vtisa zaradi imbecilnega obnašanja basista benda.

Sledili so The Hives, katerih koncert smo si le delno ogledali, saj njihove glasbe nihče iz odprave ne mara najbolj. Kakršno koli komentiranje njihovega nastopa bi bilo zato nefer. Naj povem le, da je bil – od daleč – žur videti hud in da se je razmetavalo mali milijon ljudi. Aja, pa pevec je ves čas nekaj egotrippal na the one and the only foro, ampak se mi je zdelo simpatično.

Spustili smo še ene Madžare, potem pa odšli na Nine Inch Nails. Odigrali so bolj kot ne vse glavne hite, privoščili so si tudi kar dolg jam. Izvedbe so bile res na nivoju, a druščina je bila najbolj navdušena nad kuliso, ki je krasila oder. Sam česa podobnega še nisem videl: gre za neke vrste platno, saj se gor rolajo projekcije, ampak za tem “platnom” stojijo pa Nine Inch Nails, katerih obrisi so vidni. Kako to deluje, pa ne vem. Anybody?

Spet nisem bil čisto do konca koncerta, zbežal sem pred encorom. Razlog? Isti kot tisti, zaradi česar sem v glavnem letos izbral Sziget – Hooverponic. Ob 23.00 so začeli s svojim nastopom v Wan2, tam sem bil deset minut prej – v drugi vrsti. To je bil moj najlepši trenutek Szigeta. Moj najlepši koncertni trenutek v lajfu sploh, se mi zdi. Tako zasanjano, tako sofisticirano, tako z občutkum, tako intimno, tako lepo … Ok, najbrž nima smisla, da se slinim na nekaj, kar res obožujem. Na Hooverphonic namreč ne morem gledati nič drugače kot brez vsake racionalne misli.

5. dan …

… smo zamudili Babylon Circus. Ne vem točno zakaj, ampak mi je žal. Potem smo šli gledat Razorlight (spet ne vem zakaj). Bolj overrated benda ne pomnim. Bull-shit. Izgledajo kot klovni, obnašajo se kot klovni, zvenijo kot klovni. Ampak resno: kitarist in basist sta imela brez konkurence najbolj ogaben sound na Szigetu, pevec pa je nekakšna parodija – samega nase? Najbrž mi ni treba posebej poudarjati, da nismo zdržali niti do polovice koncerta.

Za njimi je nastopila Sinead O`Connor. Od njene lepote ni veliko ostalo. Postarala se je in … se zredila. Ampak who cares. Njen glas je še vedno nekaj boljšega. Awesome experience!

Ta dan so dogajanje na glavnem odru zaključili Faithless. Folku je čist’ dogajalo, v zraku so bile najbrž vse roke, ki so bile tam blizu. Nastop je bil statusu benda primeren – dovršen. A moram reči, da se me ni ne vem kako dotaknil. Sploh Maxi Jazz mi je šel s svojim konstantnim ponavljanjem, kako zelo je fajn publika in kako je srečen in kako se bo še vrnil in kako ljubi Sziget in kako ni še nikoli doživel česa podobnega, pošteno na živce. Get a life Maxi, vsi vemo, da nisi prvič repal pred toliko ljudmi.

Večer smo (spet) končali v Wan2: tokrat zaradi Fun-Da-Mental. Totalno uporniški nastop, ki je v nekaterih delih mejil na hate-speech, je bil zame nekaj popolnoma novega. /Just because I look like this doesnt mean Im a terrorist./ /Just because were Muslims, BBC wont play our music./ We say fuck you./ We support terrorism./… Divje! Njihova glasba? Neke vrste dub, ampak ga ne bom ne vem kako nadrobno opisoval, ker se mi zdi to dokaj nemogoča misija.

6. dan

Na vrsto so prišli !!! (chk chk chk). Noro! Večjega playerja kot je njihov frontman Nic Offer jaz še nisem videl. Na zabaven način se je norčeval iz fotografov, ki so po tretji pesmi morali zapustiti svoja “delovna mesta” (“Bye-bye guys, hope you got some great shots!”), vmes je govoril tipa na žerjavu (“Hey mister Bungee man, do I get a free one?”), najbolj pa je raztural s plesom. Uro in pol – kot fucking Michael Jackson. Tudi ostali člani niso slabi performerji. Bolj kot ne so vsi igrali vse inštrumente, nihče ni stal pri miru, nihče se ni bal back-vokalov … Nekaj boljšega na letošnjem Szigetu sploh!

Samo za pokušino, da vidite kako tipu dogaja:

YouTube slika preogleda

Za njimi smo si ogledali Tool. Če ste že bili na njihovem koncertu, potem ni kaj dodati. Bolj dodelane predstave najbrž trenutno ne ponuja noben drug bend na svetu. Ampak … Sam sem jih gledal že drugič in moram reči, da sta bila koncerta – razen plejlist – tako rekoč identična. Ista postavitev scene, iste projekcije, celo zelo podoben Maynardov pozdrav ob koncu. Ni, da bi jih gledal več kot enkrat, pa če prvič izpade še tako genialno!

7. dan …

… nam je prvi polepšal Jesse Hughes iz Eagles Of Death Metal, ko je kakšno uro pred koncertom prišel na prizorišče in se dobrih 5 minut pogovarjal z nami. Ko je izvedel, iz kod smo, je povedal, kako noro se je imel v Ljubljani in obljubil, da bo na odru zavpil “that Ljubljana is in the house.” To je tudi storil, ha. Mi pa vsi ponosni, heh. Njihov koncert ni bil sicer nič posebnega. Pač rokenrol žur na katerem ni manjkala niti priredba Brown Sugar od Stonesov. Posrečeno.

Julliete and The Licks so me malo razočarali. Prvič, Jullieteje bila dokaj ogabno zabuhla in podočnjakasta, lušna še samo v rit; drugič – nastop je bil dokaj konvencionalen. Saj ne rečem, da ni bilo za zdržati, ampak … sem več pričakoval.

Torej … Festival so zaključili The Killers. Ko so roadiji postavljali sceno, mi je bilo kar malo slabo. Vse v zvezdicah, Flowersov sint oblečen v jelenčka, monitorji v lesenih gajbicah … kičasto za popizdit. Ampak ko so prišli na oder, me scena ni več motila. Res, totalno pozitivno so me presenetili (veliko sem namreč bral o tem kako statični so na koncertih). Ves čas je dogajalo, ljudi je bilo spet polno vse do štantov in spet sem imel občutek, da ga ni heroja v množici, ki se mu koncert ne dopade. Mene so dokončno prepričali v prvem encoru, ko so odigrali priredbo pesmi Shadow play od Joy Division (“this song is unfortunately not written by us”). Zaključek kot se reče.

To bi naj bilo to … fotke pa nalimam še danes, jih moram še uredit.

  1. z nastopom so me navdušili že na lanskem FM4 []
  2. tudi njih sem tokrat gledal že drugič []
  3. nisem se mogel znebiti občutka, da me malo spominja na Curtisa []
  • Share/Bookmark
Minil je petnajsti Sziget za svet, zame pa prvi – o organizaciji festivala

Vrnili smo se včeraj zvečer; stuširati se, najesti se, zaspati je zvenelo podobno triumfalno kot latinski trojček veni, vidi, vici. Blog je moral počakati na danes. Da bi se izognil čisto predolgim postom, ki jih potem nihče ne bere, sem se odločil, da danes objavim tehnični del reportaže, jutri pa se razpišem o glasbenih nastopih, ki sem jim bil priča.

Splošni vtis je odličen. Nemalo ljudi me je strašilo, češ, da gre zgolj in samo za pokozlano in poscano masovko, pa da so tuši in wcji totalno ogabni, da je organizacija pač res čisto madžarska … V bistvu sem šel na Sziget – ko gre za vse ostalo kot za glasbo – z najnižjimi pričakovanji.

Otok bil odprt že dan pred ničtim dnevom, torej pred uradno otvoritvijo festivala, tako da nam za prvo noč sploh ni bilo treba iskati hostla, ker smo lahko že postavili šotore. Brez najmanjših problemov smo našli kar globoko senco tik ob Donavi – če ste kaj obiskovali avstrijske festivale kot sta Novarock ali Frequency, potem veste, kako nemogoče je tam zbežati soncu (sončarici). Poleg ogabnih toi-toi/vigrad wc-jev, ki so ponavadi stalnica festivalov, je bilo na Szigetu postavljenih tudi 50 čisto pravih wcjev – na katerih se je dalo potegniti vodo in si, nenazadnje, v umivalniku umiti roke. Nekaj podobnih wc-jev sem lani opazil tudi na FM4, ampak so bili na Szigetu neprimerno čistejši. Na sicer pregovorno umazanem Szigetu je bilo namreč možno videti ogromno ljudi, ki so skrbeli zgolj in samo za čistočo. Wc-je je ekipa študentov čistila non-stop: 24/7 , podobno se je godilo tudi tušem, le da teh ponoči niso umivali. Btw, bilo jih je nekajkrat več kot na obeh omenjenih avstrijskih festivalih; tam sem na tuš, če se prav spomnim, čakal tudi več kot eno uro – tukaj sem v bistvu čakal samo enkrat, pa še to ne več kot 20 minut. Da je Sziget res prava institucija, je v potrdil še dež; na otoku so blato preganjali tovornjaki-hruške, ki so sproti črpali luže, ki so jih potem zasipali z mivko.

Kar se tiče organizacije, me je v bistvu tako zmotilo le nekaj malenkosti: glavna med njimi je bilo madžarsko vsesplošno neznanje angleščine/francoščine/nemščine. Že ko smo šli na prvo pivo (na železniški postaji Deli), smo videli, da bo naročevanje še zanimivo. Ko sem natakarja vprašal: “Do you speak English?“, je le-ta prbil: “Small.” Bilo je smešno za popizdit, čeprav vem, da se iz takih stvari ni lepo norčevati. No, na šankih (ni jih bilo malo, pa tudi kar veliko smo ga tam prehangali, lol), sem v 9 dneh naletel na kakšnih 5 kelnarjev, ki so štekali kaj drugega kot moje kretnje. Pa dobro, če ne znajo angleško, saj – sploh starejši – niti niso sami krivi. Še dvajset let nazaj so se v šolah verjetno trdo učili ruščino. Večja težava je v tem, da se Madžarem to, da angleščine ne znajo, sploh ne zdi problem. Drugače rečeno, dol jim visi zanjo. 90% publikacij, ki jih je bilo na Szigetu možno dobiti, je bilo zgolj in samo madžarskih. Enako se je godilo vsem možnim cenikom. Ob dejstvu, da je bilo nemadžarskih gostov več kot polovica, skrajno debilno.

Druga stvar, ki mi je šla na živce bolj kot ne cel teden, so bili lcd-displeji pri glavnem odru. Vsaj tretjino časa niso delali; slika je kar naprej preskakovala, izginjala, zamujala … Najbrž bi bilo boljše, če teh zaslonov sploh ne bi bilo.

Še en (sicer manjši) kiks so bile zapestnice, ki na festivalih predstavljajo vstopnice. Na večini festivalov gre za barvne, stkane zapestnice, ki izgledajo prav luštno in jih mnogi obiskovalci kot trofeje nosijo še več mesecev po koncu festivalov. To pomeni lep spomin obiskovalcem – in, po moje, poceni, a dobro gverilsko oglaševanje festivala. No, tule so bile ogabne. Papirnatno-plastične-svetlo-modre. Ko napišem blog, si jo bom strgal z roke. Zajeban stejtment, ha :D ?

Aja, še nekaj mi ni bilo všeč: world-food je bil bolj kot ne fake: to sem se prepričal v srbski kuhinji, kjer NIHČE ni govoril srbsko.

Kakor koli, se mi zdi, da me je v bistvu – glede na to, da sem dokaj nergač – zmotilo relativno malo stvari, tako da … Thumbs up za organizatorje!

 

  • Share/Bookmark
Psycho-Path na Lentu

Včeraj sem svojo rit le uspel spraviti do Maribora, čeprav je dolgo kazalo, da mi ne bo uspelo. Letos se mi je na Lentu luštalo kar nekaj actov, poleg Psycho-Path še Moveknowledgement in Dubioza Kolektiva in Vroom in, … Jebiga, iz ekonomskih in socialnih razlogov sem se moral odločiti samo za en koncert. Zdi se mi, da nisem zajebal.

Psychoti so pač res to, zaradi česar se – majkemi! – marsikaj splača. Včerajšnji nastop res ni dosegel absolutnega presežka iz MCC, a za to je bilo pač krivo prizorišče. Ne glede na to, da je bilo v Celju veliko manj ljudi, s(m)o ustvarili veliko manj mrtvo vzdušje. Mariborčani so malo zatajili, večina jih je namreč dajala vtis, da jim ni čisto jasno, kje/zakaj so. To se je, itak, poznalo tudi bendu, ki mu je tokrat totalno odpelalo le pri Backognition, skoraj tako huda kot v Celju pa je bila le še The Hell Outta Dodge. Da ne bom narobe razumljen, vseeno je bil več kot kul cel koncert (itak).

Lahko bi rekel, da sem dobil svojo dozo.

P.S.: Modelom na Lentu se ni zdelo vredno, da malo prostora na strežniku namesto za Neisho porabijo za kakšno fotko od Psychotov. Res je cajt, da si kupim en hud fotoaparat.

P.P.S.: LOL, spomnil sem se nečesa, kar bi lahko v časopisu stlačil pod “cvetke” :) Jernej S. je proti koncu rekel: “Odigrali bomo en komad od Zablujene Generacije. Naslov je Mi bi radi bli originalni.”

  • Share/Bookmark
Mediafest je mimo

Tole je – če se mene vpraša – z naskokom najbolj kul dogodek izmed vseh, ki so v zadnjem desetljetju poskušali oživeti celjski alternativni kulturni utrip. Mediafest je vizualno – glasbeni festival, katerega elementi so podprti z IK tehnologijo in tvorijo multimedijsko celoto. Festival ostaja pri svoji bazi – live act izvedbi, vendar se konceptualno širi in spreminja.” (vir: MCC)

Letos je trajalo dva dni; sam sem se žal udeležil le “finalnega” večera, ko so muziko prispevali Sphericube in The Mifune, vidžejala (evo me, pa sem (uspešno?) uvozil še en neologizem; erm, sposojenko) pa sta Mateja Rojc & Simon Hudolin-Salci.

Vzdušje je bilo ravno zaradi večpredstavnoti ambienta izredno prijetno, tudi obisk je bil (nepričakovano) kar soliden (verjetno se gre za to zahvaliti toplemu poletnemu večeru).

Sphericube so opravičili svoj dober sloves; edina sporna stvar pri izvedbi je bilo tečno pokanje v zvočnikih, ki pa bržkone ni bilo njihova krivda. Pripravili so skrajno kul (post-rock?) dogodek, ki mu ni manjkalo niti thurstonmoorovskih izživljanj na kitari, niti sigurrósastih vokalov.Ko so del naše možganske skorje okupirali sferikjubasti zvoki, sta na veliko platno – z grafoskopom! – VJ-a Mateja Rojc in Salci live ustvarjala res kul, am, kako bi temu človek rekel … analogno animacijo?

Za Sphericube sta na oder stopila totalno odbita Avstrijca iz dua The Mifune. Svojo glasbo na majspejsu označujeta takole: “jazz-electronics-trombone-guitar-dub-techno-drum-n-bass-jungle-free-jazz-funk-gnawa-soul-chillin-chillout-ambient roots-regagae-rhythm-n-blues-hollers-ethnology-institute-babes-raggas-lebanese-candy impressionism-zen-heavy metal-silence-minimal music-hard bop-hip hop-poetry-grunge-western-spanish guitar music-field recordings-nujazz-afro-cuban-house-tango-acid-jazz-disco-gypsy-swing-movie-scores-chanson-fusion-industrial-punk-trip hop”. Najbolj bizarno je to, da je opis kar realističen! Lap-top-freaka včeraj žal nista naletela na najboljši odziv; med poslušalci ni bilo veliko takšnih, ki bi imeli dovolj koncertne kilometrine za zbrano spremljanje podobno obskurne muzike. Sam sem se trudil in na trenutke kar užival, a moram priznati, da sta bla res mal tumač. Njuno muziko je spremljala digitalna animacija na foro fotra op-arta Vasarelya, ki je bila sicer kar všečna, a – vsaj zame – niti približno tako touchy kot prejšnja.

Fotke bodo; sem upal, da že danes, pa je moj mailbox še prazen (jebiga, kot bloger znam zaenkrat bolje težiti tapravim fotografom kot pa fotkati sam) …

P.S.: Pozabil sem omeniti, da je folk zadaj ustvarjal grafite. Izdelki me, če sem čisto iskren, niso ravno očarali. Je pa res, da to ni baš moja omiljena umetniška zvrst …

edit: evo fotke, ki sem jih obljubil:

Sphericube

The Mifune

Utrinek z živega platna izpod rok Mateje Rojc in Simona Hudolina – Salcija

The other side of the gun :)

Grafit dneva (kot sem že omenil, ni bilo baš hude konkurence)

Nekaj se nas je pa le nabralo (P.s.: Dear groupies, mene boste na fotografiji zastonj iskale!)

Fotografa (merci beaucoup!): Špela Božinović, Tadej Lebič

  • Share/Bookmark
Siddharta über alles?

Včeraj je imela Siddharta nastop v Kokarjih (selo, da ga iščeš!). Letos so Bogu za hrbtom odigrali že kar nekaj koncertov; poleg kokarske se niso branili niti koncertnih ponudb iz krajev kot so Žiri, Hrastnik ali, lol, Kresnice pri Litiji. Zakaj to počne bend z (zasluženo) največjim samospoštovanjem pri nas?

“Em, Thurston, what happens when youth culture becomes monopolyzed by the Big business?” (The Year Punk Broke)

Bajé je Siddharta na svoji prejšnji turneji naredila 5 milijonov tolarjev izgube, zato morajo sedaj špilati na vsaki kmečki veselici. Njihova računica je preprosta: od organizatorja ne zahtevajo niti centa, a si lastijo celoten znesek od prodanih kart. Me zanima, če so podobne pogoje postavljali tudi npr. na Exitu, lol. Kakor koli, rezultat včerajšnjega večera: 500 x 10€ = 5.000€. Fair enough!

Ne glede na to, da sam nikoli nisem bil ravno siddhartovec, moram reči, da jih neizmerno spoštujem. Ne toliko kot umetnike, pač pa kot poklicne profesionalce.

Na včerajšnji koncert sem prišel s punco kadrovskega šefa Sintala. Kot že stokrat prej – 100% prepričan, da mi vstopnine ne bo treba plačati (ups, everybodys doing it, so why cant we?). Ampak … prišlo je do zajeba. Siddharta je na prizorišče pripeljala še en kombi svojih varnostnikov, ki so bili tam zato, da so nadzorovali Sintalove. Ja, Siddharta crew (to tistim bajsekom namreč piše na razvlečenih mikicah, lol, kot Wu-Tang street team) se je pripeljal v Kokarje samo zato, da so hohštaplerji prodali (maksimalno!) 30 kart več. No, od mene denarja vseeno niso videli. Sicer vedno brez pomisleka plačujem vstopnine, a včeraj se mi je tihotapljenje mimo tistih fašistoidnih zajebancev zdelo svoje vrste stejtment.

Pač, koncert je bil na nivoju. Lajtšov kot ga Armada (venue) še ni – in ne bo nikoli več videla, ozvočenje itak hudo, sound nepredvidljivo dober. Odšpilali so kar nekaj starejših komadov, niti niso forsirali predstavitve Petrole-e. Verjetno mi ni treba pisati, da so bile izvedbe – od prve do zadnje – take kot morajo biti. Niti domov se jim ni mudilo, koncert je trajal skoraj dve uri. Tomi je bil kul, ostali so (razen Haceta) na koncertih itak že od nekdaj kot bi dan prej vsi pokopali lastne matere. Hotel sem povedati samo to, da štekam, zakaj je Siddharta največji bend v Sloveniji. Znajo. In s tem sodim vse ostalo kot njihovo glasbo, do katere se pač nočem opredeljevati. Mislim na vse ostalo.

Zvezde so zvezde ravno zato, ker se jih noben ne sme dotakniti (in s tem ni čisto nič narobe)!

  • Share/Bookmark